Page 80 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 80
RAZPRAVE, [TUDIJE
bistvu torej intuitivno. Kot da bi bila odločitev pri njem sinonim za
resnico, ki je sicer ni po sebi, ampak samo v gotovosti subjektivnosti.
To pa, kar po njegovem usmerja notranjost, celo kot nekakšna
neusahljiva energija, je strast, hrepenenje po neskončnem, abso-
lutnem, ki pronica skozi vsako kretnjo njegovega samo končnega
življenja. Vendar odločitev nikakor ni prisila, ampak povsem svo-
bodno, neprisiljeno dejanje, izkušnja svobode v svojem najčistejšem
pomenu. Ravno s pomočjo Kierkegaarda je mogoče trditi, da gre za
pristno odločitev samo tam in takrat, ko je odločanje povsem svo-
bodno in kot tako hkrati pomeni tudi odločitev za svobodo in iz
svobode, iz nikakršne prisile. Pri tem gre za izrazito človekovo
praktično naravnanost, za delovanje, ki kot etično-dejavno prehaja v
celovito bivanjsko držo na vseh ravneh človekovega bivanja. Spo-
znanje kot praktično prehaja v etiko, ta pa v nekakšen bivanjski red,
celo svetovnih razsežnosti. Tako etika izgublja pomen razvredno-
tenja vesolja, na človeka samega v bistvu učinkuje kot njegova dru-
ga-narava. Temu bi navsezadnje lahko sledil še Nietzsche, saj je
tradicionalni morali očital, da je vse preveč onenaravljena, ker je
preprosto naravo dojemala kot nekaj manjvrednega. Zato kot inter-
preti njegove misli o morali verjetno ne zgrešimo docela, če te nazore
razumemo kot pričakovanje, ne nagnati narave iz morale, nasprotno,
vrniti in vračati jo vanjo.
Bi – ali bolje: bo – vpeljava etike kot narave, ne samo in izključno
kot Boga ali določenega metafizičnega izhodišča, v prihodnje uspeš-
no sredstvo za odpravo nihilizma? Ali tak poskus onaravljanja etike
lahko pripelje do obnove etike nasploh, vendar etike, ki ni več
metafizično utemeljena? Človekovo bivanje namreč ni določeno
samo z naravnimi danostmi in zakonitostmi, kajti človek je bitje, ki
si postavlja cilje, živi in deluje smotrno, ima pogled uperjen v prihod-
nje. Tako tudi odločanje poteka s pomočjo in na podlagi določenih
smotrov. Ne samo kavzalnost, ampak še tudi teleološkost, tj. smo-
trnost, ki skuša vse fizično, dano, bistveno presegati, vpliva na etiko
in njene vrednote. Zato poskus onaravljanja etike v prihodnje, še
posebej, če etiko pojmujemo kot človekovo drugo-naravo, narave ne
ponižuje v nekaj protinaravnega in odločitev ter izbira človeka za
takšno onaravljeno etiko tudi človeka samega nikakor ne razčlove-
78
bistvu torej intuitivno. Kot da bi bila odločitev pri njem sinonim za
resnico, ki je sicer ni po sebi, ampak samo v gotovosti subjektivnosti.
To pa, kar po njegovem usmerja notranjost, celo kot nekakšna
neusahljiva energija, je strast, hrepenenje po neskončnem, abso-
lutnem, ki pronica skozi vsako kretnjo njegovega samo končnega
življenja. Vendar odločitev nikakor ni prisila, ampak povsem svo-
bodno, neprisiljeno dejanje, izkušnja svobode v svojem najčistejšem
pomenu. Ravno s pomočjo Kierkegaarda je mogoče trditi, da gre za
pristno odločitev samo tam in takrat, ko je odločanje povsem svo-
bodno in kot tako hkrati pomeni tudi odločitev za svobodo in iz
svobode, iz nikakršne prisile. Pri tem gre za izrazito človekovo
praktično naravnanost, za delovanje, ki kot etično-dejavno prehaja v
celovito bivanjsko držo na vseh ravneh človekovega bivanja. Spo-
znanje kot praktično prehaja v etiko, ta pa v nekakšen bivanjski red,
celo svetovnih razsežnosti. Tako etika izgublja pomen razvredno-
tenja vesolja, na človeka samega v bistvu učinkuje kot njegova dru-
ga-narava. Temu bi navsezadnje lahko sledil še Nietzsche, saj je
tradicionalni morali očital, da je vse preveč onenaravljena, ker je
preprosto naravo dojemala kot nekaj manjvrednega. Zato kot inter-
preti njegove misli o morali verjetno ne zgrešimo docela, če te nazore
razumemo kot pričakovanje, ne nagnati narave iz morale, nasprotno,
vrniti in vračati jo vanjo.
Bi – ali bolje: bo – vpeljava etike kot narave, ne samo in izključno
kot Boga ali določenega metafizičnega izhodišča, v prihodnje uspeš-
no sredstvo za odpravo nihilizma? Ali tak poskus onaravljanja etike
lahko pripelje do obnove etike nasploh, vendar etike, ki ni več
metafizično utemeljena? Človekovo bivanje namreč ni določeno
samo z naravnimi danostmi in zakonitostmi, kajti človek je bitje, ki
si postavlja cilje, živi in deluje smotrno, ima pogled uperjen v prihod-
nje. Tako tudi odločanje poteka s pomočjo in na podlagi določenih
smotrov. Ne samo kavzalnost, ampak še tudi teleološkost, tj. smo-
trnost, ki skuša vse fizično, dano, bistveno presegati, vpliva na etiko
in njene vrednote. Zato poskus onaravljanja etike v prihodnje, še
posebej, če etiko pojmujemo kot človekovo drugo-naravo, narave ne
ponižuje v nekaj protinaravnega in odločitev ter izbira človeka za
takšno onaravljeno etiko tudi človeka samega nikakor ne razčlove-
78
