Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 85
CVETKA HED@ET TÓTH
mi je vnaprej dana: če jo z zaupanjem sprejmem, potem jo lahko
izkusim kot resnično.«35
Küngu gre pri tem tudi za njegov lastni teoretski poskus, preseči
eksistencializem v njegovem nihilizmu in njegovem nenehnem vztra-
janju pri strahu in tesnobi. Zato se mora marsikdaj raziti tudi s
Sartrom. V poskusu odprave nihilizma je imel nekaj vzornikov, saj
sta v tej smeri delovala Gabriel Marcel in Otto Friedrich Bollnow.
Eksistencializem zdaj prejme bistveno drugačen pomen in nima več
samo nihilističnega; tukaj je treba omeniti vsekakor še Jaspersa. S
svojimi sodelavci je Bollnow raziskoval kategorijo zaupanje kot
protiutež strahu. Zato s pomočjo Bollnowih besed beremo: »To
splošno zaupanje v življenje je, nasprotno, kot neko razpoloženje, ki
obide človeka in nato osrečujoče zapolni njegovo življenje, tako da
je mogoče videti smisel in vrednost tam, kjer je prej kazalo, da biva
le prazna puščava absolutne nesmiselnosti.«36
Zaupanje torej proti dvomu in nezaupanju samemu, podobno
filozofiji Ernsta Blocha, ki že na samem začetku svojega znanega
dela Princip upanja poziva, naj se sploh »naučimo upati«.37 Ker je
zaupanje odnos do stvarnosti, ne gre samo za cogito, ampak hkrati
tudi za credo, ugotavlja Küng. Logika razuma in logika srca sta tako
neločljivi, pomagata nam odkrivati drugega, nam bližnjega človeka,
tistega, ki ga imenujemo ti, vendar v tem smislu, da nam drugi
pomeni glede na nas nekaj zatrjujočega in obojestransko potr-
jujočega v doživljanju svobode, pomoči, dobrote, dajanja, razume-
vanja in podobno. Interpersonalnost je tako sposobnost medoseb-
nega komuniciranja, ki zahteva precejšnjo mero zaupanja, in tudi
pri veri ne gre toliko za vero, ampak predvsem za zaupanje sámo.
Filozofija eksistence zato poudarja pomen odločanja in izbire, kot
taka se je morala razhajati z analitično filozofijo in njenim razu-
mevanjem spoznavanja. Prihaja pa v bližino dialektičnega posre-
dovanja, tudi tega, ki ga dobimo pri Adornu in njegovem pojmu
35 Prav tam, str. 500.
36 Prav tam, str. 501. Glej Otto Friedrich Bollnow: Wesen und Wandel der Tugenden,
Frankfurt – Berlin 1958, str. 182.
37 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Gesamtausgabe, zv. 5, Suhrkamp, Frankfurt
am Main 1977, str. 1.
83
mi je vnaprej dana: če jo z zaupanjem sprejmem, potem jo lahko
izkusim kot resnično.«35
Küngu gre pri tem tudi za njegov lastni teoretski poskus, preseči
eksistencializem v njegovem nihilizmu in njegovem nenehnem vztra-
janju pri strahu in tesnobi. Zato se mora marsikdaj raziti tudi s
Sartrom. V poskusu odprave nihilizma je imel nekaj vzornikov, saj
sta v tej smeri delovala Gabriel Marcel in Otto Friedrich Bollnow.
Eksistencializem zdaj prejme bistveno drugačen pomen in nima več
samo nihilističnega; tukaj je treba omeniti vsekakor še Jaspersa. S
svojimi sodelavci je Bollnow raziskoval kategorijo zaupanje kot
protiutež strahu. Zato s pomočjo Bollnowih besed beremo: »To
splošno zaupanje v življenje je, nasprotno, kot neko razpoloženje, ki
obide človeka in nato osrečujoče zapolni njegovo življenje, tako da
je mogoče videti smisel in vrednost tam, kjer je prej kazalo, da biva
le prazna puščava absolutne nesmiselnosti.«36
Zaupanje torej proti dvomu in nezaupanju samemu, podobno
filozofiji Ernsta Blocha, ki že na samem začetku svojega znanega
dela Princip upanja poziva, naj se sploh »naučimo upati«.37 Ker je
zaupanje odnos do stvarnosti, ne gre samo za cogito, ampak hkrati
tudi za credo, ugotavlja Küng. Logika razuma in logika srca sta tako
neločljivi, pomagata nam odkrivati drugega, nam bližnjega človeka,
tistega, ki ga imenujemo ti, vendar v tem smislu, da nam drugi
pomeni glede na nas nekaj zatrjujočega in obojestransko potr-
jujočega v doživljanju svobode, pomoči, dobrote, dajanja, razume-
vanja in podobno. Interpersonalnost je tako sposobnost medoseb-
nega komuniciranja, ki zahteva precejšnjo mero zaupanja, in tudi
pri veri ne gre toliko za vero, ampak predvsem za zaupanje sámo.
Filozofija eksistence zato poudarja pomen odločanja in izbire, kot
taka se je morala razhajati z analitično filozofijo in njenim razu-
mevanjem spoznavanja. Prihaja pa v bližino dialektičnega posre-
dovanja, tudi tega, ki ga dobimo pri Adornu in njegovem pojmu
35 Prav tam, str. 500.
36 Prav tam, str. 501. Glej Otto Friedrich Bollnow: Wesen und Wandel der Tugenden,
Frankfurt – Berlin 1958, str. 182.
37 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Gesamtausgabe, zv. 5, Suhrkamp, Frankfurt
am Main 1977, str. 1.
83
