Page 86 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 86
RAZPRAVE, [TUDIJE
komuniciranja med ljudmi, medsebojne deležnosti38 subjektov, ki
se sicer med seboj zelo razlikujejo. Vendar, kolikor so deležni drug
drugega brez odnosa nadrejenosti in podrejenosti, tj. logike go-
spostva, gre za družbo, ki je – vsaj deloma – uspela v humanosti, za
svet ki obvladuje procese odtujevanja na vseh ravneh in s tem za-
ustavlja nevarnost nihilizacije. Adorno je od mišljenja pričakoval
nekaj mesijanskega celo tako zelo, da je njegova misel mestoma
nekakšna prikrita teologija oziroma negativna teologija. V svojem delu
Minima Moralia celo pove, da »spoznanje nima druge luči kakor to,
ki sije na svet od odrešitve«.39 Življenjski Küngov program je ravno
poskus uresničevanja humanosti, ki bi izključevala, bolje, prepreče-
vala nihilizacijo, in ta njegov program ta trenutek še ni zaključen.
Küngova zahteva po etiki je povsem prizemljena, vsekakor ni stvar
moralizirajočega teoretskega uma – in tu je Küng prisluhnil najprej
samo najbolj naravnemu toku življenja, ničemur drugemu, kajti
etika je kot človekova druga narava in nikakor ne protinarava. Ljudje
etiko kot svojo sonaravno etiko celo zahtevajo in o tej povsem
upravičeni zahtevi Küng ugotavlja: »O uničujočih vplivih nihilizma
tako na družbenem kot na individualnem področju, o propadu še
posebej etičnih vrednot in norm, o tem se danes mnogi ljudje
sprašujejo z večjim zavedanjem kot prej. In to prav v demokratični,
svetovnonazorsko nevtralni državi, ki smisla življenja in življenjskega
stila, najvišjih vrednot in najvišjih norm ne sme predpisovati uradno
doktrinarno kot v totalitarnih sistemih (rjavega, črnega ali rdečega
značaja) in ki je vendarle odvisna od vrednot in norm. Tako kot
vprašanja o resnici se ne sme zanemarjati niti potrebe po vezanosti
(Bindung). Človek pač potrebuje – vede ali nevede – elementarno
temeljno navezanost na smisel, vrednote in norme.«40 Po Küngu
vsekakor ni pretirano pričakovanje, ki vztraja na soglasju med bitjo
in smislom oziroma na bivanju, prežetem z vrednotami.
38 Theodor W. Adorno: Zu Subjekt und Objekt, v: Kulturkritik und Gesellschaft II,
Gesammelte Schriften (GS), zv. 10.2, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1977,
str. 743.
39 Theodor W. Adorno: Minima Moralia, GS, zv. 4, Suhrkamp, Frankfurt am Main
1984, str. 281.
40 Hans Küng: Existiert Gott?, str. 516.
84
komuniciranja med ljudmi, medsebojne deležnosti38 subjektov, ki
se sicer med seboj zelo razlikujejo. Vendar, kolikor so deležni drug
drugega brez odnosa nadrejenosti in podrejenosti, tj. logike go-
spostva, gre za družbo, ki je – vsaj deloma – uspela v humanosti, za
svet ki obvladuje procese odtujevanja na vseh ravneh in s tem za-
ustavlja nevarnost nihilizacije. Adorno je od mišljenja pričakoval
nekaj mesijanskega celo tako zelo, da je njegova misel mestoma
nekakšna prikrita teologija oziroma negativna teologija. V svojem delu
Minima Moralia celo pove, da »spoznanje nima druge luči kakor to,
ki sije na svet od odrešitve«.39 Življenjski Küngov program je ravno
poskus uresničevanja humanosti, ki bi izključevala, bolje, prepreče-
vala nihilizacijo, in ta njegov program ta trenutek še ni zaključen.
Küngova zahteva po etiki je povsem prizemljena, vsekakor ni stvar
moralizirajočega teoretskega uma – in tu je Küng prisluhnil najprej
samo najbolj naravnemu toku življenja, ničemur drugemu, kajti
etika je kot človekova druga narava in nikakor ne protinarava. Ljudje
etiko kot svojo sonaravno etiko celo zahtevajo in o tej povsem
upravičeni zahtevi Küng ugotavlja: »O uničujočih vplivih nihilizma
tako na družbenem kot na individualnem področju, o propadu še
posebej etičnih vrednot in norm, o tem se danes mnogi ljudje
sprašujejo z večjim zavedanjem kot prej. In to prav v demokratični,
svetovnonazorsko nevtralni državi, ki smisla življenja in življenjskega
stila, najvišjih vrednot in najvišjih norm ne sme predpisovati uradno
doktrinarno kot v totalitarnih sistemih (rjavega, črnega ali rdečega
značaja) in ki je vendarle odvisna od vrednot in norm. Tako kot
vprašanja o resnici se ne sme zanemarjati niti potrebe po vezanosti
(Bindung). Človek pač potrebuje – vede ali nevede – elementarno
temeljno navezanost na smisel, vrednote in norme.«40 Po Küngu
vsekakor ni pretirano pričakovanje, ki vztraja na soglasju med bitjo
in smislom oziroma na bivanju, prežetem z vrednotami.
38 Theodor W. Adorno: Zu Subjekt und Objekt, v: Kulturkritik und Gesellschaft II,
Gesammelte Schriften (GS), zv. 10.2, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1977,
str. 743.
39 Theodor W. Adorno: Minima Moralia, GS, zv. 4, Suhrkamp, Frankfurt am Main
1984, str. 281.
40 Hans Küng: Existiert Gott?, str. 516.
84
