Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 91
CVETKA HED@ET TÓTH
s pomočjo svetovnega etosa pa nikakor ne pomeni brisati obsto-
ječih razlik.
Še do nedavna smo mnogi verjeli v organizirano človečnost
oziroma solidarnost, ki smo jo imenovali socializem – celo kot
svetovni, univerzalni proces. Tako je socializem pomenil najprej
upanje, vendar v tem trenutku za mnoge ni nič drugega kot mora
preteklosti. Toda v času zdajšnjega vzpona liberalizma ni več temeljna
ideja solidarnost, ampak toleranca, ki s svojimi praktičnimi nasledki
kaže, da v praksi pomeni razmoralizirano kulturo razlik. Konec
prejšnjega tisočletja in začetek zdajšnjega nikakor ni izpolnil priča-
kovanj mnogih intelektualcev, še posebej ne teh, ki so razmišljali o
stvarnosti »onkraj« kapitalizma in socializma, recimo o idealu
»odprte družbe«.58 Priče smo obratu »k brezsramnemu triumfu
ekonomskega in političnega liberalizma«,59 svet kruto obvladuje
logika finančnega kapitala. Hans Küng opozarja, da prav »pojav
ekonomske globalizacije jasno kaže, da mora tudi v etičnem smislu iti
za globalizacijo«,60 to pa pomeni, da je treba določiti nujni minimum
določenih etičnih vrednot, temeljnih stališč in meril. »Tak je svetovni
etos za to svetovno družbo in svetovno gospodarstvo, ki se mu bodo mogli
in hoteli obvezati vsi narodi in vse interesne skupine. Okvirna
ureditev finančnih trgov bi morala veljati globalno. Tudi temeljni
etični konsenz bi moral veljati globalno, zato da bo mogoče zagotoviti
kolikor toliko humano, mirno in pravično sožitje na našem pla-
netu.«61 Skratka, preprečujmo pojav globalizma kot »nove, svetovno-
tržne metafizike zgodovine«, kakor ga je označil Beck. Povsem
odvečno bi moralo biti vprašanje, ki ga slišimo na mednarodnih
konferencah od udeležencev iz tretjega, siromašnega in nerazvitega
sveta, ko obtožujoče, toda povsem upravičeno sprašujejo, kdo zdaj
globalizira in kdo bo globaliziran. Kajti globalizem ni zdaj v bistvu
še nič drugega kot najnovejša različica tradicionalne kolonizacije in
neokolonizacije.
58 Ralf Dahrendorf: Predgovor, nav. iz Sodobni liberalizem – zbornik (ur. Rudi Rizman),
Krt, Ljubljana 1992, str. 12.
59 Francis Fukuyama: Konec zgodovine?, Nova revija, št. 101–102, 1990, str. 1097.
60 Hans Küng: Globalisierung erfordert ein globales Ethos, Concilium – Internationale
Zeitschrift für Theologie 37 (2001), zv. 4, str. 476.
61 Prav tam, str. 477.
89
s pomočjo svetovnega etosa pa nikakor ne pomeni brisati obsto-
ječih razlik.
Še do nedavna smo mnogi verjeli v organizirano človečnost
oziroma solidarnost, ki smo jo imenovali socializem – celo kot
svetovni, univerzalni proces. Tako je socializem pomenil najprej
upanje, vendar v tem trenutku za mnoge ni nič drugega kot mora
preteklosti. Toda v času zdajšnjega vzpona liberalizma ni več temeljna
ideja solidarnost, ampak toleranca, ki s svojimi praktičnimi nasledki
kaže, da v praksi pomeni razmoralizirano kulturo razlik. Konec
prejšnjega tisočletja in začetek zdajšnjega nikakor ni izpolnil priča-
kovanj mnogih intelektualcev, še posebej ne teh, ki so razmišljali o
stvarnosti »onkraj« kapitalizma in socializma, recimo o idealu
»odprte družbe«.58 Priče smo obratu »k brezsramnemu triumfu
ekonomskega in političnega liberalizma«,59 svet kruto obvladuje
logika finančnega kapitala. Hans Küng opozarja, da prav »pojav
ekonomske globalizacije jasno kaže, da mora tudi v etičnem smislu iti
za globalizacijo«,60 to pa pomeni, da je treba določiti nujni minimum
določenih etičnih vrednot, temeljnih stališč in meril. »Tak je svetovni
etos za to svetovno družbo in svetovno gospodarstvo, ki se mu bodo mogli
in hoteli obvezati vsi narodi in vse interesne skupine. Okvirna
ureditev finančnih trgov bi morala veljati globalno. Tudi temeljni
etični konsenz bi moral veljati globalno, zato da bo mogoče zagotoviti
kolikor toliko humano, mirno in pravično sožitje na našem pla-
netu.«61 Skratka, preprečujmo pojav globalizma kot »nove, svetovno-
tržne metafizike zgodovine«, kakor ga je označil Beck. Povsem
odvečno bi moralo biti vprašanje, ki ga slišimo na mednarodnih
konferencah od udeležencev iz tretjega, siromašnega in nerazvitega
sveta, ko obtožujoče, toda povsem upravičeno sprašujejo, kdo zdaj
globalizira in kdo bo globaliziran. Kajti globalizem ni zdaj v bistvu
še nič drugega kot najnovejša različica tradicionalne kolonizacije in
neokolonizacije.
58 Ralf Dahrendorf: Predgovor, nav. iz Sodobni liberalizem – zbornik (ur. Rudi Rizman),
Krt, Ljubljana 1992, str. 12.
59 Francis Fukuyama: Konec zgodovine?, Nova revija, št. 101–102, 1990, str. 1097.
60 Hans Küng: Globalisierung erfordert ein globales Ethos, Concilium – Internationale
Zeitschrift für Theologie 37 (2001), zv. 4, str. 476.
61 Prav tam, str. 477.
89
