Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 133
BO@IDAR DEBENJAK
Sv. Ambrosius je prav tako opazil, da jih imajo za različne osebe;
a vendarle misli, da jih je kljub temu prav skladno mogoče imeti za
eno osebo, če le upoštevamo razliko v času… Ljubi Ambrosius se zato
ne namerava o tem razhajati z nikomer, in skorajda enači, ali hoče
kdo iz tega narediti eno ali dve osebi, čeprav se sam skoraj bolj nagi-
ba k temu, da postavi eno osebo in ne dveh.
A tudi zvezda afriške cerkve in sijajni učitelj Augustinus je pre
sodil, da je bila Marija Magdalena Lazarjeva in Martina sestra; bila
je poprej grešnica, in tako to razumejo (ali nakazujejo) štirje evan
gelisti. Ta ugledni in dragi učitelj je zatem potegnil za seboj večino
učiteljev Zahodne cerkve in enako je tudi Rituale rimske cerkve
naredil notri stavek, da namreč je to imeti za eno osebo. In to je tako
postalo tretje mnenje, ki je namreč vsa tri maziljenja pripisalo sv.
Mariji Magdaleni.
Nasprotno pa jih grški patres zato niso nič manj imeli in šteli za
različne osebe, tako Theophylactus, Euthymius, Leontius in drugi.
Basilius izrecno piše: ’To ni bila vlačuga, o kateri se bere pri Mateju;
tudi ne tista, o kateri piše Luka; zakaj ta je bila neka druga. Oni sta
bili vlačugi in pregrešni cipi (ali nesramnici). Ta pa je bila častna in
poštena žena.’
In čeprav se latinski theologi povečini niso dali vplivati grški avto-
riteti, temveč so se izgovarjali na avtoriteto rimske cerkve, in tako je
Gregorius Magnus odredil officium, po katerem so vse tri domnevne
žene imeli za eno samo, pa je vendarle bilo celo med rimskimi theo
logis nekaj takih, ki niso zavrgli sodbe grških cerkvenih očetov, tem-
več so imeli njihove razloge za vredne obravnave in dali razumeti, da
avtor iteta rimske cerkve s tem ne bo ne ogrožena ne zmanjšana;
kajti to na vero vpliva malo ali nič, in bi človek ravno tako tudi ne
mogel tajiti, da se sestavljalci obrednikov včasih niso prav zelo na-
tančno ozirali na to, kakšna je bila prava zgodovina.
In zato med drugimi Jacobus Faber in Jodocus Clichtovaeus nista
imela pomislekov, ko sta v javnih spisih potrjevala nasprotno mnenje,
da so namreč bile tri takšne Marije: grešnica, Martina sestra in Mari-
ja Magdalena, iz katere je bilo izgnanih 7 hudičev; te pa so bile že
tedaj vse tri zaobsežene skupaj pod imenom Marije Magdalene.
Kljub temu pa rimska cerkev zato ni opustila stavka, da je vsa tri
131
Sv. Ambrosius je prav tako opazil, da jih imajo za različne osebe;
a vendarle misli, da jih je kljub temu prav skladno mogoče imeti za
eno osebo, če le upoštevamo razliko v času… Ljubi Ambrosius se zato
ne namerava o tem razhajati z nikomer, in skorajda enači, ali hoče
kdo iz tega narediti eno ali dve osebi, čeprav se sam skoraj bolj nagi-
ba k temu, da postavi eno osebo in ne dveh.
A tudi zvezda afriške cerkve in sijajni učitelj Augustinus je pre
sodil, da je bila Marija Magdalena Lazarjeva in Martina sestra; bila
je poprej grešnica, in tako to razumejo (ali nakazujejo) štirje evan
gelisti. Ta ugledni in dragi učitelj je zatem potegnil za seboj večino
učiteljev Zahodne cerkve in enako je tudi Rituale rimske cerkve
naredil notri stavek, da namreč je to imeti za eno osebo. In to je tako
postalo tretje mnenje, ki je namreč vsa tri maziljenja pripisalo sv.
Mariji Magdaleni.
Nasprotno pa jih grški patres zato niso nič manj imeli in šteli za
različne osebe, tako Theophylactus, Euthymius, Leontius in drugi.
Basilius izrecno piše: ’To ni bila vlačuga, o kateri se bere pri Mateju;
tudi ne tista, o kateri piše Luka; zakaj ta je bila neka druga. Oni sta
bili vlačugi in pregrešni cipi (ali nesramnici). Ta pa je bila častna in
poštena žena.’
In čeprav se latinski theologi povečini niso dali vplivati grški avto-
riteti, temveč so se izgovarjali na avtoriteto rimske cerkve, in tako je
Gregorius Magnus odredil officium, po katerem so vse tri domnevne
žene imeli za eno samo, pa je vendarle bilo celo med rimskimi theo
logis nekaj takih, ki niso zavrgli sodbe grških cerkvenih očetov, tem-
več so imeli njihove razloge za vredne obravnave in dali razumeti, da
avtor iteta rimske cerkve s tem ne bo ne ogrožena ne zmanjšana;
kajti to na vero vpliva malo ali nič, in bi človek ravno tako tudi ne
mogel tajiti, da se sestavljalci obrednikov včasih niso prav zelo na-
tančno ozirali na to, kakšna je bila prava zgodovina.
In zato med drugimi Jacobus Faber in Jodocus Clichtovaeus nista
imela pomislekov, ko sta v javnih spisih potrjevala nasprotno mnenje,
da so namreč bile tri takšne Marije: grešnica, Martina sestra in Mari-
ja Magdalena, iz katere je bilo izgnanih 7 hudičev; te pa so bile že
tedaj vse tri zaobsežene skupaj pod imenom Marije Magdalene.
Kljub temu pa rimska cerkev zato ni opustila stavka, da je vsa tri
131
