Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 135
BO@IDAR DEBENJAK
lesti s prejšnjim grobim pregrešnim načinom življenja. In sicer so
nekateri to obsedenost razumeli duhovno. Vrh tega se bo kmalu za-
tem, ob razlagi imena Magdala, pokazalo, da je treba Baroniusovo
mnenje – enako ima Augustinus – še temeljito obravnavati, preden bi
ga nahitro zavrgli.
Omenjeni Vossius pa postavlja Baroniusu nasproti besede Cle
mentis Romani, ki jih beremo v 3. knjigi Apostolskih constitutiones:
’Bila je z nami Gospodova mati in njegove sestre, razen tega Marija
Magdalena ter Marija Jakobova in Marta, Lazarjevi sestri, in Salome
in nekatere druge.’ V teh besedah je Marija Magdalena razlikovana
od Lazarjevih sester.«
8
Nasprotno pa se je v Provansi zakoreninila legenda, da je bila »Ma-
rija Magdalena Lazarjeva sestra in tista grešnica, ki je s svojimi lasmi
obrisala Najsvetejšemu noge«, kar naj bi potrjeval »stari napis na tistem
grobu, ki ga je Maximinus, eden od sedemdeseterih Jezusovih učencev,
postavil na čast Martini sestri«. Vprašanje torej ostaja odprto.
Zdaj dodaja Francisci zanimivo hipotezo, ki jo je »pred nekako 14
leti«, torej okoli leta 1675, »na neki evangeličanski visoki šoli v javnem
predavanju k mestu iz 12. poglavja (v. 3) Evangelija po Janezu nare-
koval slušateljem neki v vzhodnih jezikih zelo izkušeni izvrstni doc
tor in professor theologiae«. Komu se bo (tako je govoril o tem)
morda pač zdelo čudno, zakaj je Marija Magdalena s svojimi lasmi,
tako, kakor jo slikajo slikarji in kot smatra večina, Gospodu osušila
noge? Da pa bi bilo to pravilneje razumljeno, naj raziščemo, zakaj ima
vzdevek Magdalena? Zakaj tudi o tem je med razlagalci veliko neso-
glasje: kajti nekateri temu vzdevku pripisujejo, da je od nekega gradu
Magdalus, ki je bil last njenega očeta, drugi od mesta Magdala, tretji
od nekega drugega kraja; ta kraj pa spet nekateri postavljajo proti
vzhodu, drugi proti zahodu. Po moji presoji so se ti v tem krepko
prevarili; in vzrok za tako poimenovanje je treba poiskati v tal-
mudskem običajnem jeziku, ki je bil v Kristusovih časih nesporno
deželni domači jezik v Judeji. V tem jeziku beseda [zapis s hebrejskimi
133
lesti s prejšnjim grobim pregrešnim načinom življenja. In sicer so
nekateri to obsedenost razumeli duhovno. Vrh tega se bo kmalu za-
tem, ob razlagi imena Magdala, pokazalo, da je treba Baroniusovo
mnenje – enako ima Augustinus – še temeljito obravnavati, preden bi
ga nahitro zavrgli.
Omenjeni Vossius pa postavlja Baroniusu nasproti besede Cle
mentis Romani, ki jih beremo v 3. knjigi Apostolskih constitutiones:
’Bila je z nami Gospodova mati in njegove sestre, razen tega Marija
Magdalena ter Marija Jakobova in Marta, Lazarjevi sestri, in Salome
in nekatere druge.’ V teh besedah je Marija Magdalena razlikovana
od Lazarjevih sester.«
8
Nasprotno pa se je v Provansi zakoreninila legenda, da je bila »Ma-
rija Magdalena Lazarjeva sestra in tista grešnica, ki je s svojimi lasmi
obrisala Najsvetejšemu noge«, kar naj bi potrjeval »stari napis na tistem
grobu, ki ga je Maximinus, eden od sedemdeseterih Jezusovih učencev,
postavil na čast Martini sestri«. Vprašanje torej ostaja odprto.
Zdaj dodaja Francisci zanimivo hipotezo, ki jo je »pred nekako 14
leti«, torej okoli leta 1675, »na neki evangeličanski visoki šoli v javnem
predavanju k mestu iz 12. poglavja (v. 3) Evangelija po Janezu nare-
koval slušateljem neki v vzhodnih jezikih zelo izkušeni izvrstni doc
tor in professor theologiae«. Komu se bo (tako je govoril o tem)
morda pač zdelo čudno, zakaj je Marija Magdalena s svojimi lasmi,
tako, kakor jo slikajo slikarji in kot smatra večina, Gospodu osušila
noge? Da pa bi bilo to pravilneje razumljeno, naj raziščemo, zakaj ima
vzdevek Magdalena? Zakaj tudi o tem je med razlagalci veliko neso-
glasje: kajti nekateri temu vzdevku pripisujejo, da je od nekega gradu
Magdalus, ki je bil last njenega očeta, drugi od mesta Magdala, tretji
od nekega drugega kraja; ta kraj pa spet nekateri postavljajo proti
vzhodu, drugi proti zahodu. Po moji presoji so se ti v tem krepko
prevarili; in vzrok za tako poimenovanje je treba poiskati v tal-
mudskem običajnem jeziku, ki je bil v Kristusovih časih nesporno
deželni domači jezik v Judeji. V tem jeziku beseda [zapis s hebrejskimi
133
