Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 178
[TUDIJSKI VE^ERI
za tiste, ki so se v resničnem spoznanju in svobodni odločitvi hoteli
pridružiti njim, ki so hodili za Kristusom, ampak tudi za množice
tistih, ki so v veri, ki je nenadoma dobila svobodo, kakor je že lep čas
prej pridobivala na ugledu in spoštovanju, zagledali lepo priložnost
za promocijo samega sebe in tudi za pridobitev kakega privilegija. Ti
ljudje, ki povečini niso bili kakšne kanalje težke kategorije, kakšni
tajkuni tistega časa, kakor temu z japonsko izposojenko pravimo
danes, ampak povečini majhni plahi ljudje, ki so iskali svojo šanso in
so menili, da so jo zdaj odkrili v tej novi veri z Jutrovega, pred katero
je nazadnje popustil sam cesar, ki je vendar tudi Pontifex Maximus,
torej veliki duhovnik poganstva, veliki graditelj mostov med tem in
onim svetom, in njegova odločitev za znamenje križa, kakor pravi
legenda, ne resna zgodovina, ne more biti tako hudo napačna. S temi
množicami, ki so naenkrat začele trkati na cerkvena vrata in Cerkev
ni bila pripravljena, da bi jih počasi in temeljito spremljala v spozna-
vanju resničnega Kristusovega evangelija, kaj šele celotne Božje bese-
de, in jih tako šele po izpričani dejanski spreobrnitvi sprejela v svoje
občestvo, pa so prišle v telo in duha Cerkve tudi vse bolezenske klice
in virusi zunanjega poganskega sveta, za katere cerkveni starešine in
škofje, ki so dotlej še bili to, kar beseda pomeni, namreč »nadzorniki«
glede čistosti nauka in evangeljskega življenja v posameznih krajevnih
cerkvah, ne pa novi grofje in knezi, niso bili pripravljeni. Pozneje se
temu pridruži že bolj nevaren virus, ki je prišel iz manjvrednostnega
občutja cerkvenih učiteljev pred grško filozofijo. Namesto da bi ver-
jeli Božji besedi, ki jih je po Pavlovih besedah svarila pred zapeljeva-
njem raznih filozofij, so začeli elemente teh filozofij vnašati v razlage
evangelija in so tako Božjo besedo pomešali s človeško modrostjo, so
tako čisto vino iz Kristusove trte pomešali s kisom grškega filozofi-
ranja – in taka mešanica ima za rezultat vedno spet le kis, ne pa iz-
boljšano vino, kakor so zmotno menili. Vrh tega mešanja se zgodi z
enim največjih cerkvenih učiteljev, Avrelijem Avguštinom, brez dvoma
genialnim filozofskim mislecem, najbrž tudi iskrenim vernikom v
Kristusovo blagovest, a vendar tako nevarnim mešalcem jeruzalem-
skega vina in atenskega kisa, da si ves tako imenovani krščanski svet
od tega vse do danes ni opomogel. Z Avguštinom pride v krščanstvo
platonski idealizem, ki je evangeliju diametralno nasproten. S tem
176
za tiste, ki so se v resničnem spoznanju in svobodni odločitvi hoteli
pridružiti njim, ki so hodili za Kristusom, ampak tudi za množice
tistih, ki so v veri, ki je nenadoma dobila svobodo, kakor je že lep čas
prej pridobivala na ugledu in spoštovanju, zagledali lepo priložnost
za promocijo samega sebe in tudi za pridobitev kakega privilegija. Ti
ljudje, ki povečini niso bili kakšne kanalje težke kategorije, kakšni
tajkuni tistega časa, kakor temu z japonsko izposojenko pravimo
danes, ampak povečini majhni plahi ljudje, ki so iskali svojo šanso in
so menili, da so jo zdaj odkrili v tej novi veri z Jutrovega, pred katero
je nazadnje popustil sam cesar, ki je vendar tudi Pontifex Maximus,
torej veliki duhovnik poganstva, veliki graditelj mostov med tem in
onim svetom, in njegova odločitev za znamenje križa, kakor pravi
legenda, ne resna zgodovina, ne more biti tako hudo napačna. S temi
množicami, ki so naenkrat začele trkati na cerkvena vrata in Cerkev
ni bila pripravljena, da bi jih počasi in temeljito spremljala v spozna-
vanju resničnega Kristusovega evangelija, kaj šele celotne Božje bese-
de, in jih tako šele po izpričani dejanski spreobrnitvi sprejela v svoje
občestvo, pa so prišle v telo in duha Cerkve tudi vse bolezenske klice
in virusi zunanjega poganskega sveta, za katere cerkveni starešine in
škofje, ki so dotlej še bili to, kar beseda pomeni, namreč »nadzorniki«
glede čistosti nauka in evangeljskega življenja v posameznih krajevnih
cerkvah, ne pa novi grofje in knezi, niso bili pripravljeni. Pozneje se
temu pridruži že bolj nevaren virus, ki je prišel iz manjvrednostnega
občutja cerkvenih učiteljev pred grško filozofijo. Namesto da bi ver-
jeli Božji besedi, ki jih je po Pavlovih besedah svarila pred zapeljeva-
njem raznih filozofij, so začeli elemente teh filozofij vnašati v razlage
evangelija in so tako Božjo besedo pomešali s človeško modrostjo, so
tako čisto vino iz Kristusove trte pomešali s kisom grškega filozofi-
ranja – in taka mešanica ima za rezultat vedno spet le kis, ne pa iz-
boljšano vino, kakor so zmotno menili. Vrh tega mešanja se zgodi z
enim največjih cerkvenih učiteljev, Avrelijem Avguštinom, brez dvoma
genialnim filozofskim mislecem, najbrž tudi iskrenim vernikom v
Kristusovo blagovest, a vendar tako nevarnim mešalcem jeruzalem-
skega vina in atenskega kisa, da si ves tako imenovani krščanski svet
od tega vse do danes ni opomogel. Z Avguštinom pride v krščanstvo
platonski idealizem, ki je evangeliju diametralno nasproten. S tem
176
