Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 179
VINKO O[LAK
idealizmom, za katerega snovni svet ni resničen in je le popačenje
popolnega idejnega sveta, zaide v tedaj že okuženo cerkev, ki je ne
moremo več pisati z veliko začetnico, sovraštvo do vsega mesenega,
torej tudi pojmovanje o apriorni grešnosti in prekletstvu spolnega
življenja, ki je Svetemu pismu tuje, na posebno rodovitna tla pa je
padlo pri človeku, ki v svojih Izpovedih iskreno priznava, kako je prosil
Boga, naj mu da dar čistosti (seveda spolne), a »ne še zdaj«. Iz volka-
mesarja je postal volk-spokornik, ki je nevarnejši od prejšnjega. Avgu-
štin je v posteljah svojega burnega življenjskega popotovanja onesrečil
morda nekaj deset ali mogoče tudi nekaj sto privlačnih mladih žensk
– kot sovražnik vsega mesenega, kot volk-spokornik, pa je spravil v
nesrečo hude heretičnosti milijone in milijone katoliških vernikov in
učiteljev vse do danes. Z napačno razlago Jezusovih besed, naj »prisili
ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša« (Lk 14,23), kar pa ni rečeno kot
neposredno Jezusovo naročilo, ampak je bilo to naročilo gospodarja
svojemu služabnniku iz prilike o veliki gostiji, ki vabi na poroko, pa
se vsi izgovarjajo, da imajo druge opravke, kar je prispodoba za Božje
vabilo ljudem, da se spreobrnejo, pa je nesrečni filozof iz Tagasta od-
prl vrata preganjanju, mučenju in pobijanju, ki v človeški zgodovini
nima primere. Sicer pa tista »prisila« ni pomenila fizičnega nasilja,
ampak vztrajno prigovarjanje, kakor tudi mi rečemo, da so nas kje
»silili k jedi«, kar ne pomeni, da nas bi zvezali in zažgali na grmadi.
Cesar Konstantin je bil tako velik kristjan, da je dal umoriti lastno
ženo in sina, kar pa vzhodne cerkve ne moti, da ga je uvrstila v kata-
log svetnikov, in kar zahodne cerkve ne moti, da ga ima za rešitelja
krščanstva. Ker Jezusovo pravilo, da je treba drevo soditi po sadovih,
velja tudi za Konstantina in za vse, kar ta mož pomeni in simblizira,
in si moramo tudi tu ogledati sadove tega nesrečnega pomešanja
»trona in oltarja«, kakor temu navadno rečemo. Sad te nesvete poro-
ke je bila cesarska, simbolično lahko rečemo konstantinovska cerkev,
čeprav je vrh te »poroke iz preračunljivosti« dosegel šele Teodozij z
uvedbo verskega totalitarizma, ko je tedaj že nekako v današnjem
smislu katoliško cerkev razglasil za državni in edino dovoljeni kult.
Od Konstantina naprej glavne besede v verskih zadevah ni imela več
Božja beseda, tudi njeni oznanjevalci in razlagalci na pozicijah stare-
šin, škofov in patriarhov ne, ampak neposredno cesarji, ki so tudi
177
idealizmom, za katerega snovni svet ni resničen in je le popačenje
popolnega idejnega sveta, zaide v tedaj že okuženo cerkev, ki je ne
moremo več pisati z veliko začetnico, sovraštvo do vsega mesenega,
torej tudi pojmovanje o apriorni grešnosti in prekletstvu spolnega
življenja, ki je Svetemu pismu tuje, na posebno rodovitna tla pa je
padlo pri človeku, ki v svojih Izpovedih iskreno priznava, kako je prosil
Boga, naj mu da dar čistosti (seveda spolne), a »ne še zdaj«. Iz volka-
mesarja je postal volk-spokornik, ki je nevarnejši od prejšnjega. Avgu-
štin je v posteljah svojega burnega življenjskega popotovanja onesrečil
morda nekaj deset ali mogoče tudi nekaj sto privlačnih mladih žensk
– kot sovražnik vsega mesenega, kot volk-spokornik, pa je spravil v
nesrečo hude heretičnosti milijone in milijone katoliških vernikov in
učiteljev vse do danes. Z napačno razlago Jezusovih besed, naj »prisili
ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša« (Lk 14,23), kar pa ni rečeno kot
neposredno Jezusovo naročilo, ampak je bilo to naročilo gospodarja
svojemu služabnniku iz prilike o veliki gostiji, ki vabi na poroko, pa
se vsi izgovarjajo, da imajo druge opravke, kar je prispodoba za Božje
vabilo ljudem, da se spreobrnejo, pa je nesrečni filozof iz Tagasta od-
prl vrata preganjanju, mučenju in pobijanju, ki v človeški zgodovini
nima primere. Sicer pa tista »prisila« ni pomenila fizičnega nasilja,
ampak vztrajno prigovarjanje, kakor tudi mi rečemo, da so nas kje
»silili k jedi«, kar ne pomeni, da nas bi zvezali in zažgali na grmadi.
Cesar Konstantin je bil tako velik kristjan, da je dal umoriti lastno
ženo in sina, kar pa vzhodne cerkve ne moti, da ga je uvrstila v kata-
log svetnikov, in kar zahodne cerkve ne moti, da ga ima za rešitelja
krščanstva. Ker Jezusovo pravilo, da je treba drevo soditi po sadovih,
velja tudi za Konstantina in za vse, kar ta mož pomeni in simblizira,
in si moramo tudi tu ogledati sadove tega nesrečnega pomešanja
»trona in oltarja«, kakor temu navadno rečemo. Sad te nesvete poro-
ke je bila cesarska, simbolično lahko rečemo konstantinovska cerkev,
čeprav je vrh te »poroke iz preračunljivosti« dosegel šele Teodozij z
uvedbo verskega totalitarizma, ko je tedaj že nekako v današnjem
smislu katoliško cerkev razglasil za državni in edino dovoljeni kult.
Od Konstantina naprej glavne besede v verskih zadevah ni imela več
Božja beseda, tudi njeni oznanjevalci in razlagalci na pozicijah stare-
šin, škofov in patriarhov ne, ampak neposredno cesarji, ki so tudi
177
