Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 181
VINKO O[LAK
hiše, so še vedno del materialno nevidnega, a duhovno še kako prisot
nega habsburškega imperija.
Današnji Slovenec se rad spominja duhovnega nasilja komunistič-
nega režima, kar je prav, saj imam s tem dovolj izkušenj tudi sam. Prav
pa bi bilo, da bi se moj Slovenec spomnil tudi še dosti večjega duhov-
nega nasilja pod habsburško oblastjo. Komunisti, podobno kakor
fašisti in nacisti, niso ne vsiljevali ne prepovedovali nobene vere ali
cerkvene pripadnosti. Res je, da so s propagando, v šolah in ustano-
vah, med služenjem vojaške službe, predvsem pa s privilegiranjem
ateizma pri dodeljevanju vodilnih delovnih in funkcijskih mest, zga-
njali duhovno nasilje in duhovno segregacijo. Vse to pa ni primerljivo
s tem, pred kako izbiro je habsburški vladar postavil Slovenca, ko je
po stoletjih verske in duhovne teme slišal za nepopačen evangelij in
začel brati Božjo besedo v jeziku, ki ga je razumel. Za vernika Kristu-
sove besede je bila izbira vrnitev v cezaropapistično katolištvo, ki je
bilo avstrijska državna religija, ali pa izgon iz dežele z odvzemom
premoženja. Za oznanjevalce Kristusovega nauka pa so bile priprav
ljene ječe in morišča. To ni oprostilno pismo za zločine komunističnih
oblasti, za zapiranje, mučenje in pobijanje katoliških duhzovnikov,
za izločanje katoliških izobražencev iz uglednih javnih ustanov, kakor
recimo iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za metanje
učiteljev in profesorjev, ki so se priznavali h katolištvu, iz šol. A tudi
tu moramo natančneje ločevati, koliko teh hudodelstev gre na račun
političnega in koliko res na račun verskega življenja in delovanja pri
teh, ki jih je komunistična oblast preganjala. Gre pa za nujno korek-
turo enostranskega pogleda na zgodovino, kakršni je človek, ki veru-
je v Boga resnice in pravičnosti, nekompromisno zavezan. Dejstvo je,
ki ga moram priznati tudi sam, čeprav nisem prijatelj komunistične
ideologije in prakse, da je moj rojak, kakor bi to mogel tudi jaz sam,
če je to hotel, v času komunistične diktature vendar lahko živel prist
no krščanstvo na osnovi evangelija. Lahko se je svobodno zbiral ob
Božji besedi, lahko se je udeleževal Gospodove večerje. Res je, da je
bilo oznanjevanje zunaj cerkvene ali občestvene ustanove in zgradbe
ovirano in včasih tudi kriminalizirano. Kljub temu pa teh šikan ni
mogoče primerjati s tem, kako je z nepopačenim Kristusovim na
ukom in temi, ki so mu hoteli slediti, ravnala habsburška hiša.
179
hiše, so še vedno del materialno nevidnega, a duhovno še kako prisot
nega habsburškega imperija.
Današnji Slovenec se rad spominja duhovnega nasilja komunistič-
nega režima, kar je prav, saj imam s tem dovolj izkušenj tudi sam. Prav
pa bi bilo, da bi se moj Slovenec spomnil tudi še dosti večjega duhov-
nega nasilja pod habsburško oblastjo. Komunisti, podobno kakor
fašisti in nacisti, niso ne vsiljevali ne prepovedovali nobene vere ali
cerkvene pripadnosti. Res je, da so s propagando, v šolah in ustano-
vah, med služenjem vojaške službe, predvsem pa s privilegiranjem
ateizma pri dodeljevanju vodilnih delovnih in funkcijskih mest, zga-
njali duhovno nasilje in duhovno segregacijo. Vse to pa ni primerljivo
s tem, pred kako izbiro je habsburški vladar postavil Slovenca, ko je
po stoletjih verske in duhovne teme slišal za nepopačen evangelij in
začel brati Božjo besedo v jeziku, ki ga je razumel. Za vernika Kristu-
sove besede je bila izbira vrnitev v cezaropapistično katolištvo, ki je
bilo avstrijska državna religija, ali pa izgon iz dežele z odvzemom
premoženja. Za oznanjevalce Kristusovega nauka pa so bile priprav
ljene ječe in morišča. To ni oprostilno pismo za zločine komunističnih
oblasti, za zapiranje, mučenje in pobijanje katoliških duhzovnikov,
za izločanje katoliških izobražencev iz uglednih javnih ustanov, kakor
recimo iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za metanje
učiteljev in profesorjev, ki so se priznavali h katolištvu, iz šol. A tudi
tu moramo natančneje ločevati, koliko teh hudodelstev gre na račun
političnega in koliko res na račun verskega življenja in delovanja pri
teh, ki jih je komunistična oblast preganjala. Gre pa za nujno korek-
turo enostranskega pogleda na zgodovino, kakršni je človek, ki veru-
je v Boga resnice in pravičnosti, nekompromisno zavezan. Dejstvo je,
ki ga moram priznati tudi sam, čeprav nisem prijatelj komunistične
ideologije in prakse, da je moj rojak, kakor bi to mogel tudi jaz sam,
če je to hotel, v času komunistične diktature vendar lahko živel prist
no krščanstvo na osnovi evangelija. Lahko se je svobodno zbiral ob
Božji besedi, lahko se je udeleževal Gospodove večerje. Res je, da je
bilo oznanjevanje zunaj cerkvene ali občestvene ustanove in zgradbe
ovirano in včasih tudi kriminalizirano. Kljub temu pa teh šikan ni
mogoče primerjati s tem, kako je z nepopačenim Kristusovim na
ukom in temi, ki so mu hoteli slediti, ravnala habsburška hiša.
179
