Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 182
[TUDIJSKI VE^ERI
Kaj ima vse to zdaj opraviti s fašizmom kot katolištvu inherentni
duhovni, moralni in politični usmeritvi in praksi?
Teološko bistvo katoliškega popačenja evangelija je v tem, da rim-
ski nauk zanika zadostnost Kristusove žrtve in odkupnine za greh in
namesto »teologije milosti« uvaja za vse religije značilno »teologijo
človeških del«. To se sliši zelo teološko abstraktno in odmaknjeno od
tega, o čemer tu govorimo, namreč zakaj katolištvo nujno venomer
znova, čeprav vedno malo drugače, zapada v tako ali drugačno obliko
ali tudi poimenovanje pojava, ki mu zgodovinsko povzeto in poeno-
stavljeno pravimo fašizem.
Nauk evangelija pravi, da je vse, kar je bistveno za odrešitev posa-
meznika, narodov in človeštva, že narejeno po Kristusovi žrtvi na
križu in da človeku, narodom in cerkvam v tej zadevi Kristusu ni
treba in tudi načelno ni mogoče pomagati. To nikakor ne pomeni, da
se ta, ki hodi za Kristusom, lahko udobno zlekne v naslanjaču svoje
ruralne, meščanske ali tudi sodobno nomadske in anarhistične eksi-
stence in čaka na dan Kristusovega drugega prihoda, ko bo vse dru-
gače, ko ne bo več na oblasti laž in ko se ne bo norčevala krivičnost.
A kdor razume evangelij, ta ve, da »nositi bremena« z drugimi, da
lajšanje stisk in bolečin, da življenje po Kristusovih besedah ni delo
za reševanje temeljnih človekovih stisk in njegovo odreševanje, ampak
preprosto slog mišljenja, izražanja in delovanja tistih, ki so rojeni na
novo. Kristusov človek ne verjame tisti veji medicine, ki še vedno sanja,
da bo nekoč premagala smrt, le nekaj časa še potrebuje, ampak pri-
pada šoli medicine, ki ji danes pravimo paliativna, ki je usmerjena v
lajšanje trpljenja in zdravljenje tega, kar je dejansko mogoče zdraviti,
ne pa v podaljševanje življenja in nesmiselni in vnaprej izgubljeni boj
zoper smrt. Ta medicinski primer je prispodoba apriorne treznosti
Kristusovega človeka pred vsako kulturno, znanstveno ali politično
utopijo. Skupno ime vseh utopij pa je »raj na zemlji«. Tisti, ki ga
obljubljajo in zato jemljejo v zakup tudi milijone uničenih človeških
življenj, svoje stvari navadno ne poimenujejo s tem imenom, saj bi
tako razkrili nesmisel svojega početja. Navadno se skrivajo za nekak
šnim optimističnim realizmom, ki se za večino ljudi šele po porazu
izkaže za to, kar je že od vsega začetka bilo, namreč utopija, kraj in
stvar, ki je ni in je ne more biti. Kdor se posvetuje z evangelijem, se
180
Kaj ima vse to zdaj opraviti s fašizmom kot katolištvu inherentni
duhovni, moralni in politični usmeritvi in praksi?
Teološko bistvo katoliškega popačenja evangelija je v tem, da rim-
ski nauk zanika zadostnost Kristusove žrtve in odkupnine za greh in
namesto »teologije milosti« uvaja za vse religije značilno »teologijo
človeških del«. To se sliši zelo teološko abstraktno in odmaknjeno od
tega, o čemer tu govorimo, namreč zakaj katolištvo nujno venomer
znova, čeprav vedno malo drugače, zapada v tako ali drugačno obliko
ali tudi poimenovanje pojava, ki mu zgodovinsko povzeto in poeno-
stavljeno pravimo fašizem.
Nauk evangelija pravi, da je vse, kar je bistveno za odrešitev posa-
meznika, narodov in človeštva, že narejeno po Kristusovi žrtvi na
križu in da človeku, narodom in cerkvam v tej zadevi Kristusu ni
treba in tudi načelno ni mogoče pomagati. To nikakor ne pomeni, da
se ta, ki hodi za Kristusom, lahko udobno zlekne v naslanjaču svoje
ruralne, meščanske ali tudi sodobno nomadske in anarhistične eksi-
stence in čaka na dan Kristusovega drugega prihoda, ko bo vse dru-
gače, ko ne bo več na oblasti laž in ko se ne bo norčevala krivičnost.
A kdor razume evangelij, ta ve, da »nositi bremena« z drugimi, da
lajšanje stisk in bolečin, da življenje po Kristusovih besedah ni delo
za reševanje temeljnih človekovih stisk in njegovo odreševanje, ampak
preprosto slog mišljenja, izražanja in delovanja tistih, ki so rojeni na
novo. Kristusov človek ne verjame tisti veji medicine, ki še vedno sanja,
da bo nekoč premagala smrt, le nekaj časa še potrebuje, ampak pri-
pada šoli medicine, ki ji danes pravimo paliativna, ki je usmerjena v
lajšanje trpljenja in zdravljenje tega, kar je dejansko mogoče zdraviti,
ne pa v podaljševanje življenja in nesmiselni in vnaprej izgubljeni boj
zoper smrt. Ta medicinski primer je prispodoba apriorne treznosti
Kristusovega človeka pred vsako kulturno, znanstveno ali politično
utopijo. Skupno ime vseh utopij pa je »raj na zemlji«. Tisti, ki ga
obljubljajo in zato jemljejo v zakup tudi milijone uničenih človeških
življenj, svoje stvari navadno ne poimenujejo s tem imenom, saj bi
tako razkrili nesmisel svojega početja. Navadno se skrivajo za nekak
šnim optimističnim realizmom, ki se za večino ljudi šele po porazu
izkaže za to, kar je že od vsega začetka bilo, namreč utopija, kraj in
stvar, ki je ni in je ne more biti. Kdor se posvetuje z evangelijem, se
180
