Page 183 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 183
VINKO O[LAK
mora navaditi razlikovati med dejansko in zgolj očitano utopičnostjo.
Varuhi stanja, ki je zanje privilegij, namreč radi vsak klic po izboljša-
nju ali po zmanjšanju krivic in neumnosti, razglasijo za utopijo, da
bi se izognili reformam, ki so realno možne. Ko pa vsak klic k izbolj-
šanju, torej k reformam, diskvalificirajo z besedo utopija, pa hkrati
sami obljubljajo prav to, kar dejansko je utopično, namreč revoluci-
onarno spremembo sveta, če jim v zameno zaupamo svoja življenja,
jim izročimo svojo vest in jim tako olajšamo dostop do skoraj totali-
tarne oblasti.
Mati vseh utopij je obljuba, da je mogoče s človeškimi sredstvi in
dejanji na tej zemlji uresničiti to, za kar Božja beseda izrecno pravi,
da je lahko izključno le delo Boga. Težnja k tako pojmovani utopič-
nosti se poraja iz nekakšne eshatološke nestrpnosti, ko človek ni
pripravljen počakati na trenutek, ki ga je Bog v svojem modrem skle-
pu izbral za izpolnitev svojih obljub, in skuša rešitev, ki jo ima za
pravilno, izsiliti s svojim revolucionarnim, se pravi nasilnim dejanjem.
Zato se ne smemo čuditi, če vse tri smeri v osnovi iste duhovne drže,
namreč fašizem, nacionalni socializem in komunizem, govorijo o
svojem nasilnem prevzemu oblasti kot o revoluciji. To nima veliko
neposredno opraviti s človekovo strankarsko politično uvrstitvijo, saj
najdemo veliko levih značilnosti pri strankah, ki se imajo za desno
usmerjene, in narobe, veliko desnih značilnih v strankah z levo mar-
kacijo. Vse skupaj pa lažje razumemo ob svetopisemskem mestu v
Novi zavezi, kjer sta ob Kristusu križana dva razbojnika, morda tudi
tedanja revolucionarja, eden na desni in eden na levi. Med njima gle-
de osnovne usmerjenosti, namreč nezakonitosti in uporništva, ni
razlike, saj sta oba razbojnika. Oba sta ubijala, najbrž tudi ropala,
kradla, lagala in drugače prestopala meje zakona. A kakor beremo v
evangeljskem poročilu o križanju (Lk 23,39–43), je eden od obeh
razbojnikov oz. hudodelcev, kako jima pravi Luka, namreč tisti na
desni, spoznal svojo zmoto in svoj greh in hkrati izpričal Jezusovo
nedolžnost. Da se razumemo, ni bil manjši razbojnik od svojega le-
vega tovariša, mogoče celo večji, prej bi rekel da večji. A večji je bil tudi
v tem, da je spznal in priznal svoj greh in prosil Jezusa, naj se ga spo-
mni pri Bogu, naj se ga usmili. In je dobil opravičenje. In tu dobimo
tudi jasen odgovor na naše prvo vprašanje o krščanstvu. Ta rešeni
181
mora navaditi razlikovati med dejansko in zgolj očitano utopičnostjo.
Varuhi stanja, ki je zanje privilegij, namreč radi vsak klic po izboljša-
nju ali po zmanjšanju krivic in neumnosti, razglasijo za utopijo, da
bi se izognili reformam, ki so realno možne. Ko pa vsak klic k izbolj-
šanju, torej k reformam, diskvalificirajo z besedo utopija, pa hkrati
sami obljubljajo prav to, kar dejansko je utopično, namreč revoluci-
onarno spremembo sveta, če jim v zameno zaupamo svoja življenja,
jim izročimo svojo vest in jim tako olajšamo dostop do skoraj totali-
tarne oblasti.
Mati vseh utopij je obljuba, da je mogoče s človeškimi sredstvi in
dejanji na tej zemlji uresničiti to, za kar Božja beseda izrecno pravi,
da je lahko izključno le delo Boga. Težnja k tako pojmovani utopič-
nosti se poraja iz nekakšne eshatološke nestrpnosti, ko človek ni
pripravljen počakati na trenutek, ki ga je Bog v svojem modrem skle-
pu izbral za izpolnitev svojih obljub, in skuša rešitev, ki jo ima za
pravilno, izsiliti s svojim revolucionarnim, se pravi nasilnim dejanjem.
Zato se ne smemo čuditi, če vse tri smeri v osnovi iste duhovne drže,
namreč fašizem, nacionalni socializem in komunizem, govorijo o
svojem nasilnem prevzemu oblasti kot o revoluciji. To nima veliko
neposredno opraviti s človekovo strankarsko politično uvrstitvijo, saj
najdemo veliko levih značilnosti pri strankah, ki se imajo za desno
usmerjene, in narobe, veliko desnih značilnih v strankah z levo mar-
kacijo. Vse skupaj pa lažje razumemo ob svetopisemskem mestu v
Novi zavezi, kjer sta ob Kristusu križana dva razbojnika, morda tudi
tedanja revolucionarja, eden na desni in eden na levi. Med njima gle-
de osnovne usmerjenosti, namreč nezakonitosti in uporništva, ni
razlike, saj sta oba razbojnika. Oba sta ubijala, najbrž tudi ropala,
kradla, lagala in drugače prestopala meje zakona. A kakor beremo v
evangeljskem poročilu o križanju (Lk 23,39–43), je eden od obeh
razbojnikov oz. hudodelcev, kako jima pravi Luka, namreč tisti na
desni, spoznal svojo zmoto in svoj greh in hkrati izpričal Jezusovo
nedolžnost. Da se razumemo, ni bil manjši razbojnik od svojega le-
vega tovariša, mogoče celo večji, prej bi rekel da večji. A večji je bil tudi
v tem, da je spznal in priznal svoj greh in prosil Jezusa, naj se ga spo-
mni pri Bogu, naj se ga usmili. In je dobil opravičenje. In tu dobimo
tudi jasen odgovor na naše prvo vprašanje o krščanstvu. Ta rešeni
181
