Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 184
[TUDIJSKI VE^ERI
razbojnik ni bil niti minuto svojega življenja kristjan. Ni prejel nob-
nega zakramenta. Ni opravil nobenega pobožnega dejanja in ni pri-
padal nobeni cerkvi. In vendar je storil bistveno in edino, a nujno
potrebno za rešitev – in je dobil bistveno in edino potrebno za svojo
zagrobno eksistenco: večno življenje pri Bogu! Ta ključni evangelijski
prizor je zavrnitev in razkrinkanje vsake cerkvene dogmatičnosti,
postavnosti in duhovne nadoblasti nad ljudmi. Nič od tega, kar de-
lajo in ponujajo cerkve, celo take, ki učijo pravi nauk, kaj šele one, ki
učijo popačenega, kakor rimska, ga ni moglo odrešiti in tudi nikogar
drugega ne more odrešiti. Odreši lahko le Jezus osebno – zato pa je
potrebno človekovo osebno razmerje z njim, ki se vzpostavi s prizna-
njem svoje grešnosti, vero v Jezusa kot Božjega sina in prošnjo za
usmiljenje, ki je obenem vabilo za Jezusov vstop v komandni prekat
grešnikovega srca.
Cerkev, ki se je porajala v naročju sicer že razpadajočega rimskega
imperija, se s takim načinom človekove rešitve, tudi če je utemeljena
v Kristusovem nauku in pričevanju njegovih apostolov, ne more spri-
jazniti. Porojena in državno sprejeta in potrjena, nazadnje tudi privi-
ligirana in monopolizirana cerkev je bila sprejeta za reševanje reči, ki
so zunaj obzorja Kristusovege misije na svetu, namreč za reševanje
imperija in njegovih nosilcev. Pa spet ne za reševanje v transcendenč-
nem, se pravi onstranskem smislu, ampak za reševanje tu in zdaj, za
preživetje v zemeljskem in časnem redu stvari. V spoju z imperialno
zgradbo je morala taka cerkev zavreči evangelij, namesto njega pa
napisati in dogmatizirati koncilske sklepe, katekizme, papeška pisma
in dekrete, teološke spise. Katoliška cerkev tako ni nič drugega kakor
na tempeljsko sceno postavljen in v liturgična oblačila preoblečen
preostanek rimskega cesarstva, ki mu načeljuje isti »pontifex maxi-
mus«, isti poganski veliki duhovnik, ki se od prejšnjih razlikuje le v
tem, da si mora oblast deliti s sovladarjem, ki nosi naslov cesarja. A
tega cesarja mazili in tako v zadnji konsekvenci potrjuje vendarle on,
poganski veliki duhovnik, ki mu z izobčenjem in prekletstvom lahko
cesarski naslov tudi odvzame.
Tako tudi ni čudno, če staro znamenje rimske oblasti, fascis (buta-
ra) s sekiro postane znamenje in geslo državne moči tudi v času, ko
začno maske s katoliškega naličja padati, to je na začetku 20. stoletja
182
razbojnik ni bil niti minuto svojega življenja kristjan. Ni prejel nob-
nega zakramenta. Ni opravil nobenega pobožnega dejanja in ni pri-
padal nobeni cerkvi. In vendar je storil bistveno in edino, a nujno
potrebno za rešitev – in je dobil bistveno in edino potrebno za svojo
zagrobno eksistenco: večno življenje pri Bogu! Ta ključni evangelijski
prizor je zavrnitev in razkrinkanje vsake cerkvene dogmatičnosti,
postavnosti in duhovne nadoblasti nad ljudmi. Nič od tega, kar de-
lajo in ponujajo cerkve, celo take, ki učijo pravi nauk, kaj šele one, ki
učijo popačenega, kakor rimska, ga ni moglo odrešiti in tudi nikogar
drugega ne more odrešiti. Odreši lahko le Jezus osebno – zato pa je
potrebno človekovo osebno razmerje z njim, ki se vzpostavi s prizna-
njem svoje grešnosti, vero v Jezusa kot Božjega sina in prošnjo za
usmiljenje, ki je obenem vabilo za Jezusov vstop v komandni prekat
grešnikovega srca.
Cerkev, ki se je porajala v naročju sicer že razpadajočega rimskega
imperija, se s takim načinom človekove rešitve, tudi če je utemeljena
v Kristusovem nauku in pričevanju njegovih apostolov, ne more spri-
jazniti. Porojena in državno sprejeta in potrjena, nazadnje tudi privi-
ligirana in monopolizirana cerkev je bila sprejeta za reševanje reči, ki
so zunaj obzorja Kristusovege misije na svetu, namreč za reševanje
imperija in njegovih nosilcev. Pa spet ne za reševanje v transcendenč-
nem, se pravi onstranskem smislu, ampak za reševanje tu in zdaj, za
preživetje v zemeljskem in časnem redu stvari. V spoju z imperialno
zgradbo je morala taka cerkev zavreči evangelij, namesto njega pa
napisati in dogmatizirati koncilske sklepe, katekizme, papeška pisma
in dekrete, teološke spise. Katoliška cerkev tako ni nič drugega kakor
na tempeljsko sceno postavljen in v liturgična oblačila preoblečen
preostanek rimskega cesarstva, ki mu načeljuje isti »pontifex maxi-
mus«, isti poganski veliki duhovnik, ki se od prejšnjih razlikuje le v
tem, da si mora oblast deliti s sovladarjem, ki nosi naslov cesarja. A
tega cesarja mazili in tako v zadnji konsekvenci potrjuje vendarle on,
poganski veliki duhovnik, ki mu z izobčenjem in prekletstvom lahko
cesarski naslov tudi odvzame.
Tako tudi ni čudno, če staro znamenje rimske oblasti, fascis (buta-
ra) s sekiro postane znamenje in geslo državne moči tudi v času, ko
začno maske s katoliškega naličja padati, to je na začetku 20. stoletja
182
