Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 185
VINKO O[LAK
s socialistom, torej vsekakor političnim levičarjem, Benitom Musso-
linijem. Da so se razne levičarske stranke ves čas med seboj obklada-
le z obtožbo desničarstva, nas ne sme zavesti, da bi temu nasedli in
ne bi videli istega duha, iz katerega so vse te stranke izhajale in delo-
vale. Komunisti so imeli socialiste in socialdemokrate za desničarje;
ti so imeli, skupaj s komunisti, za desničarje fašiste in nacionalne
socialiste. To so boji znotraj velike družine in zamegljujejo pogled v
jedro vseh teh smeri, ki je isti duh uporništva, revolucije in zanikanje
zakona, ki bi bil nad njimi. Stavek, ki ga je Josip Broz izrekel na za-
grebškem sodišču na tim. bombaškem procesu: »Ja ne priznajem ovaj
buržoaski sud«, bi lahko izrekel tudi Mussolini ali Hitler ali Franco
in vsi drugi diktatorji, ki jih uvrščamo v razne oblike fašizma ali vsaj
fašistoidnosti. Ne pridružujem se aktualni rabi sintagme »levi faši-
zem« v slovenski politični areni, saj je to pleonazem. Drugega fašizma
preprosto ni. To pa ne pomeni, da bi bilo mogoče levičarske stranke
in miselne struje med seboj enačiti, jih nivelirati. Socialni demokra-
ciji gotovo ni mogoče očitati tako sistematičnega in množičnega
zločinstva, kakor ga ima na vesti svetovni komunizem, ki v zadnjih
komunističnih državah v Aziji opravlja svoje zločine še naprej in
ohranja milijone podanikov v suženjskem odnosu, ob kakršnem je
bilo antično ali tudi ameriško suženjstvo pravi humanizem. Tudi
fašizma in nacionalnega socializma ni mogoče enačiti niti po stopnji
totalitarnosti niti po stopnji zločinskosti. In obeh prav tako ni mo-
goče enačiti s komunizmom, saj je nacionalni socializem načelno
obsodil na uničenje (Jude) ali na zasužnjenje (slovanske narode) šte-
vilne kategorije človeštva glede na njihovo narodnost, ne pa glede na
njihovo ravnanje. Tudi fašizem take vnaprejšnje in načelne obsodb na
smrt ali na suženjstvo ne pozna. Tako fašistična Italija, kakor tudi
fašistična Madžarska sta sprejeli protijudovske zakone šele na izrazit
pritisk nacistične Nemčije, ne pa iz lastnega prepričanja. Izjema je
Pavelićeva ND Hrvaška, ki je bila mešanica fašizma in nacionalnega
socializma in je sistematično in z neprimerno večjo grozovitostjo
kakor Nemci pobijala Jude in Srbe, ne da bi kdo od zunaj to od nje
zahteval. Oznaka fašizma tu ni mišljena kot politična žaljivka, ampak
kot duhovna, nazorska, ideloška in politična opredelitev in praksa,
ki ima na eni strani antično rimsko, nato iz nje zraslo katoliško osno-
183
s socialistom, torej vsekakor političnim levičarjem, Benitom Musso-
linijem. Da so se razne levičarske stranke ves čas med seboj obklada-
le z obtožbo desničarstva, nas ne sme zavesti, da bi temu nasedli in
ne bi videli istega duha, iz katerega so vse te stranke izhajale in delo-
vale. Komunisti so imeli socialiste in socialdemokrate za desničarje;
ti so imeli, skupaj s komunisti, za desničarje fašiste in nacionalne
socialiste. To so boji znotraj velike družine in zamegljujejo pogled v
jedro vseh teh smeri, ki je isti duh uporništva, revolucije in zanikanje
zakona, ki bi bil nad njimi. Stavek, ki ga je Josip Broz izrekel na za-
grebškem sodišču na tim. bombaškem procesu: »Ja ne priznajem ovaj
buržoaski sud«, bi lahko izrekel tudi Mussolini ali Hitler ali Franco
in vsi drugi diktatorji, ki jih uvrščamo v razne oblike fašizma ali vsaj
fašistoidnosti. Ne pridružujem se aktualni rabi sintagme »levi faši-
zem« v slovenski politični areni, saj je to pleonazem. Drugega fašizma
preprosto ni. To pa ne pomeni, da bi bilo mogoče levičarske stranke
in miselne struje med seboj enačiti, jih nivelirati. Socialni demokra-
ciji gotovo ni mogoče očitati tako sistematičnega in množičnega
zločinstva, kakor ga ima na vesti svetovni komunizem, ki v zadnjih
komunističnih državah v Aziji opravlja svoje zločine še naprej in
ohranja milijone podanikov v suženjskem odnosu, ob kakršnem je
bilo antično ali tudi ameriško suženjstvo pravi humanizem. Tudi
fašizma in nacionalnega socializma ni mogoče enačiti niti po stopnji
totalitarnosti niti po stopnji zločinskosti. In obeh prav tako ni mo-
goče enačiti s komunizmom, saj je nacionalni socializem načelno
obsodil na uničenje (Jude) ali na zasužnjenje (slovanske narode) šte-
vilne kategorije človeštva glede na njihovo narodnost, ne pa glede na
njihovo ravnanje. Tudi fašizem take vnaprejšnje in načelne obsodb na
smrt ali na suženjstvo ne pozna. Tako fašistična Italija, kakor tudi
fašistična Madžarska sta sprejeli protijudovske zakone šele na izrazit
pritisk nacistične Nemčije, ne pa iz lastnega prepričanja. Izjema je
Pavelićeva ND Hrvaška, ki je bila mešanica fašizma in nacionalnega
socializma in je sistematično in z neprimerno večjo grozovitostjo
kakor Nemci pobijala Jude in Srbe, ne da bi kdo od zunaj to od nje
zahteval. Oznaka fašizma tu ni mišljena kot politična žaljivka, ampak
kot duhovna, nazorska, ideloška in politična opredelitev in praksa,
ki ima na eni strani antično rimsko, nato iz nje zraslo katoliško osno-
183
