Page 186 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 186
[TUDIJSKI VE^ERI
vo, v 20. stoletju pa levičarsko izpeljavo. V tistem momentu, ko se
fašizem začne pojmovati kot revolucija in ko tudi dejansko uporabi
glavno sredstvo vsake revolucije, namreč nezakonito uporabo sile,
dobi tudi ta duhovni, nazorski in politični pojav značilnost in duha
levice.
Če hočemo razumeti vrojeno fašistoidnost katolištva, ki se je v
novejši zgodovini razodela tako jasno, da tega ni mogoče resno zani-
kovati, se moramo vrniti k tisti ključni teološki razliki, ki katoliško
verovanje bistveno ločuje od krščanstva, kakor izhaja iz Kristusovega
evangelija in nauka apostolov. To razliko smo že poimenovali z bese-
dama »eshatološka nestrpnost«, lahko bi rekli v stopnjevanju tudi
»eshatološka nevroza«. Ta je lastna vsem smerem in strankam levega
spektra, ne samo fašizmu. Nobena teh smeri pa se ne ujema s katoli-
škim ponaredkom Božje besede tako kakor prav fašizem. Kakor na-
mreč katoliški teolog ne veruje, da je Jezus s svojim trpljenjem in
smrtjo na križu do konca poravnal dolg človekovega greha pred Bo-
gom in zato v osrednjem elementu svoje maše vedno znova Kristusa
nekrvavo – saj krvavo pač ne more – daruje in tako še kar naprej od-
plačuje za nekaj, kar je bilo do konca plačano že pred dva tisoč leti.
Seveda v očeh katoliškega teologa tudi to neprestano darovanje, ki je
v očitnem nasprotju s tem, kar beremo v pismu Hebrejcem: »Ta pa je
za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico« (Heb
10,12). In nato: »Z eno samo daritvijo je torej za vselej naredil popolne tiste,
ki so posvečeni« (Heb 10,14). In končno: »Kjer pa je vse to odpuščeno, ni
več daritve za grehe« (Heb 10,18). Vse to pa na katoliškega teologa ne
naredi nobenega vtisa. Ta še naprej zahteva darovanje, ne samo pri
maši – in zato je vsaka katoliška maša zanikanje zadostnosti Kristu-
sove žrtve – ampak tudi v življenju katoliških vernikov. Vedno so še
premalo »pobožni«, premalo molijo, premalo darujejo, premalo ro-
majo, se premalo premagujejo in odrekajo, se premalo postijo in tr-
pinčijo svoje telo. Katoliško verujoč človek ostaja v razmerju do Boga
v večnem minusu. In v to iskanje vedno novih načinov odkupovanja
sodi tudi zunanji akcionizem, ki se mu danes pravi »katoliški druž-
beni nauk«. Katoličan ne veruje Božji besedi iz Pavlovih ust, ki prika-
že človeka kot v osnovi pokvarjeno bitje, in skupaj s fašisti, demokra-
tičnimi in nacionalnimi socialisti in komunisti veruje v možnost bolj
184
vo, v 20. stoletju pa levičarsko izpeljavo. V tistem momentu, ko se
fašizem začne pojmovati kot revolucija in ko tudi dejansko uporabi
glavno sredstvo vsake revolucije, namreč nezakonito uporabo sile,
dobi tudi ta duhovni, nazorski in politični pojav značilnost in duha
levice.
Če hočemo razumeti vrojeno fašistoidnost katolištva, ki se je v
novejši zgodovini razodela tako jasno, da tega ni mogoče resno zani-
kovati, se moramo vrniti k tisti ključni teološki razliki, ki katoliško
verovanje bistveno ločuje od krščanstva, kakor izhaja iz Kristusovega
evangelija in nauka apostolov. To razliko smo že poimenovali z bese-
dama »eshatološka nestrpnost«, lahko bi rekli v stopnjevanju tudi
»eshatološka nevroza«. Ta je lastna vsem smerem in strankam levega
spektra, ne samo fašizmu. Nobena teh smeri pa se ne ujema s katoli-
škim ponaredkom Božje besede tako kakor prav fašizem. Kakor na-
mreč katoliški teolog ne veruje, da je Jezus s svojim trpljenjem in
smrtjo na križu do konca poravnal dolg človekovega greha pred Bo-
gom in zato v osrednjem elementu svoje maše vedno znova Kristusa
nekrvavo – saj krvavo pač ne more – daruje in tako še kar naprej od-
plačuje za nekaj, kar je bilo do konca plačano že pred dva tisoč leti.
Seveda v očeh katoliškega teologa tudi to neprestano darovanje, ki je
v očitnem nasprotju s tem, kar beremo v pismu Hebrejcem: »Ta pa je
za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico« (Heb
10,12). In nato: »Z eno samo daritvijo je torej za vselej naredil popolne tiste,
ki so posvečeni« (Heb 10,14). In končno: »Kjer pa je vse to odpuščeno, ni
več daritve za grehe« (Heb 10,18). Vse to pa na katoliškega teologa ne
naredi nobenega vtisa. Ta še naprej zahteva darovanje, ne samo pri
maši – in zato je vsaka katoliška maša zanikanje zadostnosti Kristu-
sove žrtve – ampak tudi v življenju katoliških vernikov. Vedno so še
premalo »pobožni«, premalo molijo, premalo darujejo, premalo ro-
majo, se premalo premagujejo in odrekajo, se premalo postijo in tr-
pinčijo svoje telo. Katoliško verujoč človek ostaja v razmerju do Boga
v večnem minusu. In v to iskanje vedno novih načinov odkupovanja
sodi tudi zunanji akcionizem, ki se mu danes pravi »katoliški druž-
beni nauk«. Katoličan ne veruje Božji besedi iz Pavlovih ust, ki prika-
že človeka kot v osnovi pokvarjeno bitje, in skupaj s fašisti, demokra-
tičnimi in nacionalnimi socialisti in komunisti veruje v možnost bolj
184
