Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 25
SILVANO CAVAZZA
4
V Graubündnu je bil Vergerij evangeličanski pastor majhnih gor
skih skupnosti. Na Württemberškem se je v službi vojvode Krištofa
lahko vrnil v okolje, ki mu je ustrezalo, in sicer v politiko in na dvor.39
Med letoma 1556 in 1557 je opravil dolgo potovanje v Vzhodno Pru-
sijo, Litvo in Poljsko k ostarelemu vojvodi Albertu iz rodbine Bran-
denburg-Ansbach in k poljskemu kralju Sigismundu II. Avgustu. V
tiste kraje se je vrnil leta 1559 in 1560. Preden je leta 1558 odpotoval
v Italijo, se je ustavil na Dunaju, da bi Maksimilijana Habsburškega
prosil podpore za objavo knjig v južnoslovanskih jezikih. Obiskal je
tudi palatinskega volilnega kneza, saškega ter mecklenburškega voj-
vodo. Povsod je prosil za finančno pomoč za svojo uredniško dejav-
nost. Uspel je objaviti veliko število knjig v Königsbergu, v oddaljeni
vzhodnopruski prestolnici.40 Čeprav so württemberški teologi imeli
sovražen odnos do zwinglijevcev, si je Vergerij še naprej dopisoval s
Bullingerjem, a je bil vedno nepopustljiv do najbolj radikalnih pogle-
dov, zlasti do primerov, ki so izhajali iz okolja italijanskih izgnancev.
Poskušal je preprečiti razširitev dela De amplitudine beati Regni Dei
Caeliusa Secondusa Curija in ga označil za libellus scandalosus.41 Leta
1557 je obsodil nekega drugega starega prijatelja, in sicer Matteja
Gribaldija Mofo, ki je tedaj poučeval na univerzi v Tübingenu, kot
39 Glede Vergerijevega bivanja v Nemčiji ostaja še vedno najbolje dokumentirano delo
Christian Heinrich Sixt, Petrus Paulus Vergerius, päpstlicher Nuntius, katholischer Bischof
und Vorkämpfer des Evangelium’s. Eine Reformationsgeschichtliche Monografie, Braun-
schweig, Schwetschke, 1855, str. 221–468; malo dodaja Sönke Lorenz, Von Primus
Trubers Saulus zu seinem Paulus: Pietro Paulo Vergerio, v: Lorenz, Schindling, Setzler
(ur.), Primus Truber. Der slowenische Reformator und Württemberg, nav. delo, str. 247–258.
40 Silvano Cavazza, Pier Paolo Vergerio nella Prussia orientale: il Catalogus haereticorum
del 1556, v: Rudj Gorian (ur.), Dalla bibliografia alla storia. Studi in onore di Ugo Rozzo,
Udine, Forum, 2010, str. 51–67,
41 Peter Pavel Vergerij vojvodi Krištofu, Tübingen, 1. januar 1558, v: Eduard von
Kausler, Theodor Schott (ur.), Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog von Württemberg,
und Petrus Paulus Vergerius, Stuttgart, Literarischer Verein, 1875, št. 57, str. 157–159;
cfr. tudi prav tam, v nedatiranem pismu, št. 244, str. 461–464, v katerem je Cu-
rio obtožen, da sledi Zwingliju glede možnosti, da so pogani lahko odrešeni,
»dummodo recte vixerint«. De amplitudine je bil objavljen v kraju Poschiavo leta
1554, na skrivaj in brez tipografskih podatkov; objavil ga je Dolfin Landolfi, torej
tiskarja, ki je že sodeloval z Vergerijem.
23
4
V Graubündnu je bil Vergerij evangeličanski pastor majhnih gor
skih skupnosti. Na Württemberškem se je v službi vojvode Krištofa
lahko vrnil v okolje, ki mu je ustrezalo, in sicer v politiko in na dvor.39
Med letoma 1556 in 1557 je opravil dolgo potovanje v Vzhodno Pru-
sijo, Litvo in Poljsko k ostarelemu vojvodi Albertu iz rodbine Bran-
denburg-Ansbach in k poljskemu kralju Sigismundu II. Avgustu. V
tiste kraje se je vrnil leta 1559 in 1560. Preden je leta 1558 odpotoval
v Italijo, se je ustavil na Dunaju, da bi Maksimilijana Habsburškega
prosil podpore za objavo knjig v južnoslovanskih jezikih. Obiskal je
tudi palatinskega volilnega kneza, saškega ter mecklenburškega voj-
vodo. Povsod je prosil za finančno pomoč za svojo uredniško dejav-
nost. Uspel je objaviti veliko število knjig v Königsbergu, v oddaljeni
vzhodnopruski prestolnici.40 Čeprav so württemberški teologi imeli
sovražen odnos do zwinglijevcev, si je Vergerij še naprej dopisoval s
Bullingerjem, a je bil vedno nepopustljiv do najbolj radikalnih pogle-
dov, zlasti do primerov, ki so izhajali iz okolja italijanskih izgnancev.
Poskušal je preprečiti razširitev dela De amplitudine beati Regni Dei
Caeliusa Secondusa Curija in ga označil za libellus scandalosus.41 Leta
1557 je obsodil nekega drugega starega prijatelja, in sicer Matteja
Gribaldija Mofo, ki je tedaj poučeval na univerzi v Tübingenu, kot
39 Glede Vergerijevega bivanja v Nemčiji ostaja še vedno najbolje dokumentirano delo
Christian Heinrich Sixt, Petrus Paulus Vergerius, päpstlicher Nuntius, katholischer Bischof
und Vorkämpfer des Evangelium’s. Eine Reformationsgeschichtliche Monografie, Braun-
schweig, Schwetschke, 1855, str. 221–468; malo dodaja Sönke Lorenz, Von Primus
Trubers Saulus zu seinem Paulus: Pietro Paulo Vergerio, v: Lorenz, Schindling, Setzler
(ur.), Primus Truber. Der slowenische Reformator und Württemberg, nav. delo, str. 247–258.
40 Silvano Cavazza, Pier Paolo Vergerio nella Prussia orientale: il Catalogus haereticorum
del 1556, v: Rudj Gorian (ur.), Dalla bibliografia alla storia. Studi in onore di Ugo Rozzo,
Udine, Forum, 2010, str. 51–67,
41 Peter Pavel Vergerij vojvodi Krištofu, Tübingen, 1. januar 1558, v: Eduard von
Kausler, Theodor Schott (ur.), Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog von Württemberg,
und Petrus Paulus Vergerius, Stuttgart, Literarischer Verein, 1875, št. 57, str. 157–159;
cfr. tudi prav tam, v nedatiranem pismu, št. 244, str. 461–464, v katerem je Cu-
rio obtožen, da sledi Zwingliju glede možnosti, da so pogani lahko odrešeni,
»dummodo recte vixerint«. De amplitudine je bil objavljen v kraju Poschiavo leta
1554, na skrivaj in brez tipografskih podatkov; objavil ga je Dolfin Landolfi, torej
tiskarja, ki je že sodeloval z Vergerijem.
23
