Page 229 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 229
LUKA ILI]
njih v Strasbourgu, kjer so zanjo poskrbeli pridigarji, da bi kljubova-
li naraščajočim grožnjam radikalnih Schwenckfeldovih privržencev.
Schwenckfeld je v bistvu trdil, da Biblija ni jasna, da človeku pri
razumevanju Svetega pisma ne moreta pomagati zgodovinski in lite-
rarni pristop, saj mu Božja beseda prihaja od znotraj in mistično.
Trdil je na primer, da Deset zapovedi ne morejo biti Božje besede, ker
so zapisane na kamnitih ploščah, in da besede »To je moj ljubljeni
sin« v Matejevem evangeliju niso Božje. Vlačić je odgovoril: »Beseda
je Božja, pa naj bo na kamnu, na ploščah, papirju, pergamentu ali v
ljudskem spominu, zabeležena, sestavljena, napisana ali izgovorjena
s človeškim glasom.«29
Schwenckfeld je razlikoval pisano besedo od notranje: prvo je
napisal človek, drugo je sam Bog položil v človekovo srce. Zato je
pridigana beseda manj vredna in nima odrešujoče moči. Cerkvene
obrede – kakršen je Gospodova večerja, ki je, kot sam pravi, ni niti
ponujal niti prejemal – je imel za nekoristne za kristjane. Vlačić je
nasprotno trdil, da se Bog srečuje z ljudmi izključno po svoji zunanji
besedi in zakramentih. Očitno sta po svoji hermenevtiki pripadala
povsem različnima svetovoma in med razpravljanjem je postajalo
zmeraj bolj očitno, da je v temelju različna tudi njuna teologija.
Druga kontroverza o zakramentih
Prva kontroverza o zakramentih je bila med Luthrom in Andrea-
som Bodensteinom iz Karlstadta (1486–1541) v Wittenbergu po letu
1520, toda od leta 1524 pa do leta 1529 je bil Luther o tej temi v
sporu z qqq Ulrichom Zwinglijem (1484–1531).30 Dvajset let pozneje,
leta 1549, sta se Heinrich Bullinger (1504–1575), Zwinglijev naslednik
v Zürichu, in Jean Calvin, reformacijski vodja v Ženevi, dogovorila za
29 Von der h. Scrifft vnd jrer wirckung / widder Caspar Schwenckfeld / Durch Matthiam
Flacium Jllyricum. Mit einer vermanung Nicolai Galli das ampt Gottlichs worts in ehren
zuhaben (Magdeburg: Michael Lotter, 1553; VD 16 F 1540), C 2r.
30 Luther in Zwingli sta se dokončno razšla v marburškem dvorcu. Luther je še nadalje
napadal Züriško cerkev po Zwinglijevi smrti in jo obtoževal krivoverstva glede
Gospodove večerje. Leta 1545 je ta Cerkev pod Bullingerjevim vodstvom odgovo-
rila Luthru s tiskano veroizpovedjo .
227
njih v Strasbourgu, kjer so zanjo poskrbeli pridigarji, da bi kljubova-
li naraščajočim grožnjam radikalnih Schwenckfeldovih privržencev.
Schwenckfeld je v bistvu trdil, da Biblija ni jasna, da človeku pri
razumevanju Svetega pisma ne moreta pomagati zgodovinski in lite-
rarni pristop, saj mu Božja beseda prihaja od znotraj in mistično.
Trdil je na primer, da Deset zapovedi ne morejo biti Božje besede, ker
so zapisane na kamnitih ploščah, in da besede »To je moj ljubljeni
sin« v Matejevem evangeliju niso Božje. Vlačić je odgovoril: »Beseda
je Božja, pa naj bo na kamnu, na ploščah, papirju, pergamentu ali v
ljudskem spominu, zabeležena, sestavljena, napisana ali izgovorjena
s človeškim glasom.«29
Schwenckfeld je razlikoval pisano besedo od notranje: prvo je
napisal človek, drugo je sam Bog položil v človekovo srce. Zato je
pridigana beseda manj vredna in nima odrešujoče moči. Cerkvene
obrede – kakršen je Gospodova večerja, ki je, kot sam pravi, ni niti
ponujal niti prejemal – je imel za nekoristne za kristjane. Vlačić je
nasprotno trdil, da se Bog srečuje z ljudmi izključno po svoji zunanji
besedi in zakramentih. Očitno sta po svoji hermenevtiki pripadala
povsem različnima svetovoma in med razpravljanjem je postajalo
zmeraj bolj očitno, da je v temelju različna tudi njuna teologija.
Druga kontroverza o zakramentih
Prva kontroverza o zakramentih je bila med Luthrom in Andrea-
som Bodensteinom iz Karlstadta (1486–1541) v Wittenbergu po letu
1520, toda od leta 1524 pa do leta 1529 je bil Luther o tej temi v
sporu z qqq Ulrichom Zwinglijem (1484–1531).30 Dvajset let pozneje,
leta 1549, sta se Heinrich Bullinger (1504–1575), Zwinglijev naslednik
v Zürichu, in Jean Calvin, reformacijski vodja v Ženevi, dogovorila za
29 Von der h. Scrifft vnd jrer wirckung / widder Caspar Schwenckfeld / Durch Matthiam
Flacium Jllyricum. Mit einer vermanung Nicolai Galli das ampt Gottlichs worts in ehren
zuhaben (Magdeburg: Michael Lotter, 1553; VD 16 F 1540), C 2r.
30 Luther in Zwingli sta se dokončno razšla v marburškem dvorcu. Luther je še nadalje
napadal Züriško cerkev po Zwinglijevi smrti in jo obtoževal krivoverstva glede
Gospodove večerje. Leta 1545 je ta Cerkev pod Bullingerjevim vodstvom odgovo-
rila Luthru s tiskano veroizpovedjo .
227
