Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 63
Cvetka Hedžet Tóth
SUBJEKTIVNOST ONSTRAN (TOSTRAN)
SUBJEKTA
Ljudje so pa res neumni.
Nikoli ne izkoristijo svoboščin,
ki jih imajo, ampak zahtevajo tisto,
česar nimajo; imajo svobodo mišljenja,
zahtevajo pa svobodo govora.
Søren Kierkegaard, 1842
Mučno, zelo mučno je soočenje z mislijo Sørena Kierkegaarda
(1813–1855) iz Danske, ki je nekam čudno zašel v novejšo filozofijo,
ta pa se ga otepa. In ko se ga skuša povsem otresti, se spet vrača k
nečemu, kar se zavreči ne da. Kaj je to, kar nas pri njem ne izpusti,
temveč včasih prehaja že domala v trajni učinek in ga obravnavamo
»kot pojav evropskega filozofskega razvoja«?1 Iščemo ta »zakaj«, tudi
z odgovori teh, ki so ga brali in jih je nagovoril tako, da je v njihovi
misli pustil očitne sledove. Svojo veličino je Kierkegaard opisal z mis-
lijo, »da sleherna generacija računa na dva, tri ljudi, žrtvovane zaradi
drugih in določene, da v strahotnem trpljenju odkrijejo tisto, kar bo
drugim v dobro; tako sem se doumel v svoji potrtosti in sebe videl
določenega za to«.2 Ni se zmotil.
Vendar, soočenje s Kierkegaardom naj najprej ne išče, kaj je kdo
kje o njem povedal. Kljub temu se neka misel nadaljuje v interpre-
tacijo – in prek nje – teh, ki ga morda razumejo že tako, da bi se
1 György Lukács: Razkroj uma: pot iracionalizma od Schellinga do Hitlerja, Cankarje-
va založba, Ljubljana 1960, str. 193.
2 Søren Kierkegaard: Z vidika mojega pisateljevanja, Društvo Apokalipsa, Ljubljana
2012, str. 99.
61
SUBJEKTIVNOST ONSTRAN (TOSTRAN)
SUBJEKTA
Ljudje so pa res neumni.
Nikoli ne izkoristijo svoboščin,
ki jih imajo, ampak zahtevajo tisto,
česar nimajo; imajo svobodo mišljenja,
zahtevajo pa svobodo govora.
Søren Kierkegaard, 1842
Mučno, zelo mučno je soočenje z mislijo Sørena Kierkegaarda
(1813–1855) iz Danske, ki je nekam čudno zašel v novejšo filozofijo,
ta pa se ga otepa. In ko se ga skuša povsem otresti, se spet vrača k
nečemu, kar se zavreči ne da. Kaj je to, kar nas pri njem ne izpusti,
temveč včasih prehaja že domala v trajni učinek in ga obravnavamo
»kot pojav evropskega filozofskega razvoja«?1 Iščemo ta »zakaj«, tudi
z odgovori teh, ki so ga brali in jih je nagovoril tako, da je v njihovi
misli pustil očitne sledove. Svojo veličino je Kierkegaard opisal z mis-
lijo, »da sleherna generacija računa na dva, tri ljudi, žrtvovane zaradi
drugih in določene, da v strahotnem trpljenju odkrijejo tisto, kar bo
drugim v dobro; tako sem se doumel v svoji potrtosti in sebe videl
določenega za to«.2 Ni se zmotil.
Vendar, soočenje s Kierkegaardom naj najprej ne išče, kaj je kdo
kje o njem povedal. Kljub temu se neka misel nadaljuje v interpre-
tacijo – in prek nje – teh, ki ga morda razumejo že tako, da bi se
1 György Lukács: Razkroj uma: pot iracionalizma od Schellinga do Hitlerja, Cankarje-
va založba, Ljubljana 1960, str. 193.
2 Søren Kierkegaard: Z vidika mojega pisateljevanja, Društvo Apokalipsa, Ljubljana
2012, str. 99.
61
