Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 64
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kierkegaard grozil. Toda zapisana beseda ima svojo moč sporočil-
nosti, kajti vsemu zapisanemu je treba dati možnost, da tisti, ki to
berejo, povedo svoje še stoletja pozneje, in da tisti, ki je pisal, za
svoje zapisane besede nikdar ne plačuje alimentov. Besedila, ki os-
tajajo, začnejo učinkovati kot zapoved, da naj iz njih naredimo še
nekaj malo več kot pa samó to, kar so. Ta, ki je v večnosti, pa nam
včasih nemo dopoveduje, da se v tej ali oni razlagi sploh ne more
več prepoznati. Vse teče in vse se spreminja, toda v tem spreminjanju
je tudi vračanje.
Kierkegaard se je zelo dobro zavedal, da je »določen«, da ga bodo
brali, da ne bo ostal anonimen, kajti zapisana beseda in knjige so
trajne in kot take imajo svojo usodo (habent sua fata libelli), izzivajo – in
tudi Kierkegaard je izzival, ker je to hotel in še bolj pričakoval. Zato
tudi v Strahu in trepetu naravnost pove: »Pisec pričujočega spisa pred-
videva svojo usodo; raje bo prezrt; sluti nekaj grozljivega, gorečno
kritiko, ki mu jih bo večkrat prav po šolsko napela. Groza ga je še
strašnejšega, da ga bo ta ali oni podjetni pisun, kak požeruh paragra-
fov razrezal na paragrafe, razrezal na paragrafe prav tako brezobzirno,
kakor človek, ki – suženj pravopisa – razdeli govor tako, da šteje be-
sede in na vsakih petdeset postavi piko, na vsakih petintrideset pa
podpičje.«3 Ej, to podpičje, ki že samo s seboj vpije, da nekaj ni do-
končno izrečeno, da še velja nekaj povedati, četudi ironično, s pripi-
som, da »pisatelj malenkosti, kakršen sem jaz, nima, kakor boš zago-
tovo slišal o meni, nobene resnosti, kako naj sedaj na koncu hlinim
resnost, da bi ustregel in jim obljubil nekaj velikega. Napisati malen-
kost je namreč lahkomiselnost – toda obljubiti sistem, to je resnost;
in iz marsikaterega je naredilo nadvse resnega človeka v lastnih očeh
in v očeh drugih. A kakšen bo zgodovinski kostum nadaljevanja, ni
težko uvideti.«4 Ti kostumi so že dolgo tu, morda kot »zgodovinski
paradoks preživetja«, in to preživetje ima vztrajnost in trdoživost; celo
deklarirani ateizem ne gre molče mimo Kierkegaarda in ga upošteva
vsaj in najmanj kot »viteza subjektivnosti«.5
3 Søren Kierkegaard: Strah in trepet, Društvo Apokalipsa, Ljubljana 2005, str. 14.
4 Søren Kierkegaard: Filozofske drobtinice, Slovenska matica, Ljubljana 1987, str. 116.
5 Jean-Paul Sartre: Univerzalni posamičnik, nav. iz Živeči Kierkegaard: zbornik (ur.
Primož Repar), Društvo Apokalipsa, Ljubljana 1999, str. 17.
62
Kierkegaard grozil. Toda zapisana beseda ima svojo moč sporočil-
nosti, kajti vsemu zapisanemu je treba dati možnost, da tisti, ki to
berejo, povedo svoje še stoletja pozneje, in da tisti, ki je pisal, za
svoje zapisane besede nikdar ne plačuje alimentov. Besedila, ki os-
tajajo, začnejo učinkovati kot zapoved, da naj iz njih naredimo še
nekaj malo več kot pa samó to, kar so. Ta, ki je v večnosti, pa nam
včasih nemo dopoveduje, da se v tej ali oni razlagi sploh ne more
več prepoznati. Vse teče in vse se spreminja, toda v tem spreminjanju
je tudi vračanje.
Kierkegaard se je zelo dobro zavedal, da je »določen«, da ga bodo
brali, da ne bo ostal anonimen, kajti zapisana beseda in knjige so
trajne in kot take imajo svojo usodo (habent sua fata libelli), izzivajo – in
tudi Kierkegaard je izzival, ker je to hotel in še bolj pričakoval. Zato
tudi v Strahu in trepetu naravnost pove: »Pisec pričujočega spisa pred-
videva svojo usodo; raje bo prezrt; sluti nekaj grozljivega, gorečno
kritiko, ki mu jih bo večkrat prav po šolsko napela. Groza ga je še
strašnejšega, da ga bo ta ali oni podjetni pisun, kak požeruh paragra-
fov razrezal na paragrafe, razrezal na paragrafe prav tako brezobzirno,
kakor človek, ki – suženj pravopisa – razdeli govor tako, da šteje be-
sede in na vsakih petdeset postavi piko, na vsakih petintrideset pa
podpičje.«3 Ej, to podpičje, ki že samo s seboj vpije, da nekaj ni do-
končno izrečeno, da še velja nekaj povedati, četudi ironično, s pripi-
som, da »pisatelj malenkosti, kakršen sem jaz, nima, kakor boš zago-
tovo slišal o meni, nobene resnosti, kako naj sedaj na koncu hlinim
resnost, da bi ustregel in jim obljubil nekaj velikega. Napisati malen-
kost je namreč lahkomiselnost – toda obljubiti sistem, to je resnost;
in iz marsikaterega je naredilo nadvse resnega človeka v lastnih očeh
in v očeh drugih. A kakšen bo zgodovinski kostum nadaljevanja, ni
težko uvideti.«4 Ti kostumi so že dolgo tu, morda kot »zgodovinski
paradoks preživetja«, in to preživetje ima vztrajnost in trdoživost; celo
deklarirani ateizem ne gre molče mimo Kierkegaarda in ga upošteva
vsaj in najmanj kot »viteza subjektivnosti«.5
3 Søren Kierkegaard: Strah in trepet, Društvo Apokalipsa, Ljubljana 2005, str. 14.
4 Søren Kierkegaard: Filozofske drobtinice, Slovenska matica, Ljubljana 1987, str. 116.
5 Jean-Paul Sartre: Univerzalni posamičnik, nav. iz Živeči Kierkegaard: zbornik (ur.
Primož Repar), Društvo Apokalipsa, Ljubljana 1999, str. 17.
62
