Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 131
CVETKA HED@ET TÓTH
kalvinci«, kajti Trubar je razumel, da so njegova dela zelo miroljubna,
izrazito nepolemične narave. V tej zvezi moram omeniti podobne
ugotovitve našega teologa Jožeta Rajhmana, ki poudarja, da je Trubar
»težil k miroljubnemu reševanju problemov znotraj protestantiz-
ma«,48 podobno kot Philipp Melanchthon (1497–1560), ki je veljal za
Luthrovega naslednika. Rajhman zato tudi opozarja, da če Trubarju
»Melanchthon v letih 1548–1550 še ni bil všeč, mu je moral biti v
poznejših letih, ko je minila doba interima in se je Melanchthon sam
odrekel ’adiafor’ v l. 1552«.49 Tako je Trubar »mogel v l. 1562 v pred-
govoru glagolskega prevoda Melanchthonovih Loci theologici oceniti
Melanchthona kot zelo učenega moža«.50 Prevod dela Loci theologici je
več kot dragocen in se v slovenščini glasi Ena dolga predguvor; ta prevod
nam je spet dosegljiv na podlagi ponovne izdaje iz leta 1986 in v VIII.
knjigi Trubarjevega Zbranega dela (2012, ur. Jonatan Vinkler).
Zelo zanimivo o Trubarjevi umirjeni drži poroča profesor na Evan-
geličanski teološki fakulteti Univerze na Dunaju Karl Schwarz v
svojem članku Uvod v knjigo o Trubarju, pri čemer misli na delo Jožeta
Javorška Primož Trubar, ki ni znanstvena razprava, je pa predstavitev,
sicer mestoma polemična in bojevita, ki si prizadeva za »pravo podo-
bo Trubarja v Sloveniji, celo ne brez hagiografskih teženj«.51 Schwarz
v omenjenem članku Javorškovi knjigi priznava »poseben čar z gibkim
neizumetničenim jezikom, s svojo jasno premočrtnostjo, tudi takrat,
kadar v skoraj hagiografski maniri slavi očeta slovenskega jezika in
slovstva ter ga upodablja kot vizionarskega oznanjevalca slovenske
narodne zavesti«.52 Schwarz hkrati poudarja, da se je Trubar »izogibal
prepirom o teoloških smereh«.53 Glede verovanja se je Trubar po
Schwarzovi ugotovitvi zavzemal za »določeno svobodnost, morda bi
lahko rekli: ekumensko odprtost, ki je bila posledica religijskopoli-
tičnih okoliščin v Notranji Avstriji«, predvsem zagnane katoliške
protireformacije.
48 Jože Rajhman: Melanchthon in Trubar, Stati inu obstati, št. 11-12, 2010, str. 225.
49 Prav tam.
50 Prav tam.
51 Karl W. Schwarz: Uvod v knjigo o Trubarju, Stati inu obstati, št. 13-14, 2011, str. 275.
52 Prav tam, str. 278.
53 Prav tam, str. 280.
129
kalvinci«, kajti Trubar je razumel, da so njegova dela zelo miroljubna,
izrazito nepolemične narave. V tej zvezi moram omeniti podobne
ugotovitve našega teologa Jožeta Rajhmana, ki poudarja, da je Trubar
»težil k miroljubnemu reševanju problemov znotraj protestantiz-
ma«,48 podobno kot Philipp Melanchthon (1497–1560), ki je veljal za
Luthrovega naslednika. Rajhman zato tudi opozarja, da če Trubarju
»Melanchthon v letih 1548–1550 še ni bil všeč, mu je moral biti v
poznejših letih, ko je minila doba interima in se je Melanchthon sam
odrekel ’adiafor’ v l. 1552«.49 Tako je Trubar »mogel v l. 1562 v pred-
govoru glagolskega prevoda Melanchthonovih Loci theologici oceniti
Melanchthona kot zelo učenega moža«.50 Prevod dela Loci theologici je
več kot dragocen in se v slovenščini glasi Ena dolga predguvor; ta prevod
nam je spet dosegljiv na podlagi ponovne izdaje iz leta 1986 in v VIII.
knjigi Trubarjevega Zbranega dela (2012, ur. Jonatan Vinkler).
Zelo zanimivo o Trubarjevi umirjeni drži poroča profesor na Evan-
geličanski teološki fakulteti Univerze na Dunaju Karl Schwarz v
svojem članku Uvod v knjigo o Trubarju, pri čemer misli na delo Jožeta
Javorška Primož Trubar, ki ni znanstvena razprava, je pa predstavitev,
sicer mestoma polemična in bojevita, ki si prizadeva za »pravo podo-
bo Trubarja v Sloveniji, celo ne brez hagiografskih teženj«.51 Schwarz
v omenjenem članku Javorškovi knjigi priznava »poseben čar z gibkim
neizumetničenim jezikom, s svojo jasno premočrtnostjo, tudi takrat,
kadar v skoraj hagiografski maniri slavi očeta slovenskega jezika in
slovstva ter ga upodablja kot vizionarskega oznanjevalca slovenske
narodne zavesti«.52 Schwarz hkrati poudarja, da se je Trubar »izogibal
prepirom o teoloških smereh«.53 Glede verovanja se je Trubar po
Schwarzovi ugotovitvi zavzemal za »določeno svobodnost, morda bi
lahko rekli: ekumensko odprtost, ki je bila posledica religijskopoli-
tičnih okoliščin v Notranji Avstriji«, predvsem zagnane katoliške
protireformacije.
48 Jože Rajhman: Melanchthon in Trubar, Stati inu obstati, št. 11-12, 2010, str. 225.
49 Prav tam.
50 Prav tam.
51 Karl W. Schwarz: Uvod v knjigo o Trubarju, Stati inu obstati, št. 13-14, 2011, str. 275.
52 Prav tam, str. 278.
53 Prav tam, str. 280.
129
