Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 132
RAZPRAVE, [TUDIJE
Vendar Trubarju ni bilo lahko niti med reformatorji samimi; tudi
tukaj so se pojavljali spori in razhajanja, in čeprav je Trubarja »odli-
kovala ekumenska širina«, ga je ta »pogosto pahnila v nevarne vero-
izpovedne vrtince«. Schwarz opozarja, kako so hudobni glasovi raz-
širjali domneve, da je v Trubarjevem prevodu Svetega pisma iz leta 1560
skrito »zwinglijevsko izročilo«.54 Zaradi tega so na ukaz württember-
škega vojvode 1559/60 celo ustavili »tiskanje v Urachu in je Trubar
šele, ko so besedilo preverili cenzorji [češkega] kralja [Maksimilijana],
dosegel popolno oprostitev obtožb«.55 Pozneje so Trubarju očitali tudi
nekritično povezovanje treh veroizpovedi in še njegova Cerkovna
ordninga iz leta 1564 je bila na udaru, kajti spodbudila je »sum, da v
njenih izvajanjih o Gospodovi večerji ni teološke višine wittenberške
reformacije, temveč so primešane ’kalvinistične prvine’, zato je bilo
treba za nadzor prevesti sporne odlomke v nemščino«.56 Te najnovej-
še študije so zelo dragocene in z njimi lahko toliko bolj spoštujemo
Trubarjev napor in prizadevanje za lastni obstoj v nemških protestant-
skih vrstah, ki očitno niso bile tako gostoljubne, kot bi mi danes že-
leli slišati.
Jože Javoršek ugotavlja, da sta »za Trubarjevo življenje bili značil-
ni demokratičnost in ljubezen do domovine«, in ti dve lastnosti sta
zelo pomagali, da je znal posredovati v času, ko »so se protestanti z
augsburško versko izpovedjo uredili kot nova oblika krščanstva,«
vendar pa »so se kmalu zatem raztreščili in izoblikovali v najrazlič-
nejše smeri, ki so si stale med seboj v strogih nasprotjih, v takšnih, v
kakršna se lahko oblikujejo samo dogmatizmi«.57 Verjetno je Trubar-
ju bilo v precejšnjo oporo to, da je bil Slovenec in da je pri tem med
tujci nekako diplomatsko znal najti pravo pot med odločitvijo za
evangeličansko vero in željo, da svojemu narodu posreduje nekaj za-
pisanega v govorjenem jeziku. Predvsem pa Trubarjeva odprtost do
teološkega idejnega pluralizma reformacije kaže njegov nedogmatič-
ni odnos do luteranstva – od tod tudi morda občasna nihanja med
54 Prav tam, str. 281.
55 Prav tam.
56 Prav tam.
57 Jože Javoršek: Primož Trubar, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar,
Ljubljana 2008, str. 218.
130
Vendar Trubarju ni bilo lahko niti med reformatorji samimi; tudi
tukaj so se pojavljali spori in razhajanja, in čeprav je Trubarja »odli-
kovala ekumenska širina«, ga je ta »pogosto pahnila v nevarne vero-
izpovedne vrtince«. Schwarz opozarja, kako so hudobni glasovi raz-
širjali domneve, da je v Trubarjevem prevodu Svetega pisma iz leta 1560
skrito »zwinglijevsko izročilo«.54 Zaradi tega so na ukaz württember-
škega vojvode 1559/60 celo ustavili »tiskanje v Urachu in je Trubar
šele, ko so besedilo preverili cenzorji [češkega] kralja [Maksimilijana],
dosegel popolno oprostitev obtožb«.55 Pozneje so Trubarju očitali tudi
nekritično povezovanje treh veroizpovedi in še njegova Cerkovna
ordninga iz leta 1564 je bila na udaru, kajti spodbudila je »sum, da v
njenih izvajanjih o Gospodovi večerji ni teološke višine wittenberške
reformacije, temveč so primešane ’kalvinistične prvine’, zato je bilo
treba za nadzor prevesti sporne odlomke v nemščino«.56 Te najnovej-
še študije so zelo dragocene in z njimi lahko toliko bolj spoštujemo
Trubarjev napor in prizadevanje za lastni obstoj v nemških protestant-
skih vrstah, ki očitno niso bile tako gostoljubne, kot bi mi danes že-
leli slišati.
Jože Javoršek ugotavlja, da sta »za Trubarjevo življenje bili značil-
ni demokratičnost in ljubezen do domovine«, in ti dve lastnosti sta
zelo pomagali, da je znal posredovati v času, ko »so se protestanti z
augsburško versko izpovedjo uredili kot nova oblika krščanstva,«
vendar pa »so se kmalu zatem raztreščili in izoblikovali v najrazlič-
nejše smeri, ki so si stale med seboj v strogih nasprotjih, v takšnih, v
kakršna se lahko oblikujejo samo dogmatizmi«.57 Verjetno je Trubar-
ju bilo v precejšnjo oporo to, da je bil Slovenec in da je pri tem med
tujci nekako diplomatsko znal najti pravo pot med odločitvijo za
evangeličansko vero in željo, da svojemu narodu posreduje nekaj za-
pisanega v govorjenem jeziku. Predvsem pa Trubarjeva odprtost do
teološkega idejnega pluralizma reformacije kaže njegov nedogmatič-
ni odnos do luteranstva – od tod tudi morda občasna nihanja med
54 Prav tam, str. 281.
55 Prav tam.
56 Prav tam.
57 Jože Javoršek: Primož Trubar, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar,
Ljubljana 2008, str. 218.
130
