Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 133
CVETKA HED@ET TÓTH
Zürichom in Wittenbergom, kakor upravičeno ugotavlja tudi Schwarz.
Ker je Trubar poznal in preštudiral teološke razlike reformatorjev, je
treba njegov napor, še posebej proti koncu njegovega življenja, za
»poenotenje luteranstva« toliko bolj spoštovati: »Formula soglasja
(Formula concordiae, 1577) je bila k sporazumu naravnana opora za
razlaganje Augsburške veroizpovedi (1530); bila je tudi formula za
združitev po Luthrovi smrti (1546) razcepljene wittenberške refor-
macije. Trubar je izdelal slovensko besedilo in se tudi potrudil, da je
notranjeavstrijsko duhovništvo sprejelo formulo soglasja. To delova-
nje ga kaže kot luthrovca s posebnim teološkim poudarkom njegove
nove švabske domovine.«58 Iz ohranjenih pisem (Derendingen, 20.
decembra 1579) je vidno, da je Trubar deželnega glavarja v Ljubljani
seznanil s težavami, ki so ga pestile daleč od domovine, ker »nastaja
marsikje velika needinost med učitelji in pridigarji (tudi v Avstrijo
in na Koroško hočejo priti)«.59 Trubar posebej omenja »nekatere
trmaste in ošabne kalvince in flacijance«, ki dajejo jezuitom povod
za trditve, da »mi luterani nismo edini glede nobenega člena naše
vere v augsburški veroizpovedi«, in vse to spodbuja »oblastnike in
ugledne osebe, da našo vero napadajo in preganjajo«. Ta vera – »kljub
hudiču in vsem jezuitom« – »ne jemlje redni oblasti ničesar: ne časti
ne strahu, ne ljubezni ne zvestobe, ne pokorščine ne dohodka, ne
obresti ne davkov, temveč dela podložnike vesele, voljne, da z zado-
voljstvom služijo svojim gospodarjem, ne samo z denarjem ali imet-
jem, temveč tudi s telesom, življenjem in krvjo, kakor jo je to bilo
doslej v vseh evangeljskih krajih v cesarstvu in drugod med vsemi
pridigarji in podložn iki, saj so ti vsem upornikom nasprotni in se
jim upirajo«.60
Idejna razhajanja, ki so očitno bila med takratnimi protestanti, so
Trubarja na srečo ohranila v njegovi odprtosti za verovanje iz duha
svobode in svobodne odločitve, čeprav je v sporih, ki nas obkrožajo,
le težko ostati miroljuben in nevtralen. Zato Grmič s Trubarjevimi
besedami opozarja, da Trubarjevi spisi ne vsebujejo »nobene lahko-
miselne in nekoristne stvari, nič sanjarskega, razkolniškega, puntar-
58 Karl W. Schwarz: Uvod v knjigo o Trubarju, Stati inu obstati, št. 13-14, 2011, str. 281.
59 Jože Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Ljubljana 1986, str. 254
60 Prav tam, str. 256–257.
131
Zürichom in Wittenbergom, kakor upravičeno ugotavlja tudi Schwarz.
Ker je Trubar poznal in preštudiral teološke razlike reformatorjev, je
treba njegov napor, še posebej proti koncu njegovega življenja, za
»poenotenje luteranstva« toliko bolj spoštovati: »Formula soglasja
(Formula concordiae, 1577) je bila k sporazumu naravnana opora za
razlaganje Augsburške veroizpovedi (1530); bila je tudi formula za
združitev po Luthrovi smrti (1546) razcepljene wittenberške refor-
macije. Trubar je izdelal slovensko besedilo in se tudi potrudil, da je
notranjeavstrijsko duhovništvo sprejelo formulo soglasja. To delova-
nje ga kaže kot luthrovca s posebnim teološkim poudarkom njegove
nove švabske domovine.«58 Iz ohranjenih pisem (Derendingen, 20.
decembra 1579) je vidno, da je Trubar deželnega glavarja v Ljubljani
seznanil s težavami, ki so ga pestile daleč od domovine, ker »nastaja
marsikje velika needinost med učitelji in pridigarji (tudi v Avstrijo
in na Koroško hočejo priti)«.59 Trubar posebej omenja »nekatere
trmaste in ošabne kalvince in flacijance«, ki dajejo jezuitom povod
za trditve, da »mi luterani nismo edini glede nobenega člena naše
vere v augsburški veroizpovedi«, in vse to spodbuja »oblastnike in
ugledne osebe, da našo vero napadajo in preganjajo«. Ta vera – »kljub
hudiču in vsem jezuitom« – »ne jemlje redni oblasti ničesar: ne časti
ne strahu, ne ljubezni ne zvestobe, ne pokorščine ne dohodka, ne
obresti ne davkov, temveč dela podložnike vesele, voljne, da z zado-
voljstvom služijo svojim gospodarjem, ne samo z denarjem ali imet-
jem, temveč tudi s telesom, življenjem in krvjo, kakor jo je to bilo
doslej v vseh evangeljskih krajih v cesarstvu in drugod med vsemi
pridigarji in podložn iki, saj so ti vsem upornikom nasprotni in se
jim upirajo«.60
Idejna razhajanja, ki so očitno bila med takratnimi protestanti, so
Trubarja na srečo ohranila v njegovi odprtosti za verovanje iz duha
svobode in svobodne odločitve, čeprav je v sporih, ki nas obkrožajo,
le težko ostati miroljuben in nevtralen. Zato Grmič s Trubarjevimi
besedami opozarja, da Trubarjevi spisi ne vsebujejo »nobene lahko-
miselne in nekoristne stvari, nič sanjarskega, razkolniškega, puntar-
58 Karl W. Schwarz: Uvod v knjigo o Trubarju, Stati inu obstati, št. 13-14, 2011, str. 281.
59 Jože Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, Ljubljana 1986, str. 254
60 Prav tam, str. 256–257.
131
