Page 136 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 136
RAZPRAVE, [TUDIJE
protestantizma, ki sicer nikjer ni podan deklarativno in dokončno,
ampak se vedno znova pokaže vsakokrat, ko razpravlja o krščanstvu
in o tem, kaj so vera, nevera, etika in problemi, ki so vpeti v kar najbolj
neposredno v življenje sámo. Grmiču je treba priznati, da je zelo po-
zorno analiziral sodobne reformatorske procese znotraj sodobnega
katolicizma, in tega v novejši dobi ni malo. Krivično bi bilo ne upo-
števati tega, kar je Grmič v tej zvezi ocenil celo kot pozitivno priza
devanje, tako v katolicizmu kakor v protestantizmu, in kar daje
konkretne rezultate na področju ekumenizma. Zato v prispevku Re-
ligiozni pluralizem in ekumenizem nekoč in danes ugotavlja, da k zname-
nju časa danes vsekakor spada Trubarjevo prizadevanje za »versko
harmonijo«.72
V delu Kristjan pred izzivi časa (1992) Grmič omenja, kako se je
začela v katoliški cerkvi »uveljavljati tudi zakasnela reforma«,73 in tu
še posebej omenja prispevek papeža Janeza XXIII. S to zakasnelo re-
formo je šlo po Grmičevi ugotovitvi celo za nadaljevanje duha »nek-
danje reformacije, saj je bil na cerkvenem zboru v duhu pričujoč tudi
Martin Luter s svojimi reformatorskimi idejami, kar pomeni, da so
bili pričujoči prav tako ostali reformatorji 16. stoletja«.74 Nemir, ki je
temu sledil, je po njegovi presoji pomenil, da se je »namesto reforma-
cije začela hitro uveljavljati restavracija«,75 toda krik od spodaj, ki je
upošteval predvsem današnjo človekovo eksistencialno naravnanost
in specifičnost kultur po svetu, je vendar dal zgledne spodbude v
smeri razvoja celo novih teoloških smeri, kot so »politična teologija,
teologija upanja, teologija revolucije, teologija osvoboditve, afriška
teologija in feministična teologija«.76 Grmič je v njih upravičeno videl
dragocene prispevke v duhu negovanja dialoga, ekumenizma; prizna-
ti moramo, da je človeštvo z njimi samo pridobilo v smislu humaniz-
ma najnovejše dobe, ki si izrecno prizadeva za etizacijo sveta v globa-
liziranem človeštvu. Z verske strani zdaj izginja nekdanja militantna
usmerjenost do ateizma in ateistov, kajti oboje ne pomeni več odpad-
72 Vekoslav Grmič: Misli iz šole življenja, str. 67.
73 Vekoslav Grmič: Kristjan pred izzivi časa, Mariborski tisk, Maribor 1992, str. 223.
74 Prav tam.
75 Prav tam, str. 224.
76 Prav tam, str. 225.
134
protestantizma, ki sicer nikjer ni podan deklarativno in dokončno,
ampak se vedno znova pokaže vsakokrat, ko razpravlja o krščanstvu
in o tem, kaj so vera, nevera, etika in problemi, ki so vpeti v kar najbolj
neposredno v življenje sámo. Grmiču je treba priznati, da je zelo po-
zorno analiziral sodobne reformatorske procese znotraj sodobnega
katolicizma, in tega v novejši dobi ni malo. Krivično bi bilo ne upo-
števati tega, kar je Grmič v tej zvezi ocenil celo kot pozitivno priza
devanje, tako v katolicizmu kakor v protestantizmu, in kar daje
konkretne rezultate na področju ekumenizma. Zato v prispevku Re-
ligiozni pluralizem in ekumenizem nekoč in danes ugotavlja, da k zname-
nju časa danes vsekakor spada Trubarjevo prizadevanje za »versko
harmonijo«.72
V delu Kristjan pred izzivi časa (1992) Grmič omenja, kako se je
začela v katoliški cerkvi »uveljavljati tudi zakasnela reforma«,73 in tu
še posebej omenja prispevek papeža Janeza XXIII. S to zakasnelo re-
formo je šlo po Grmičevi ugotovitvi celo za nadaljevanje duha »nek-
danje reformacije, saj je bil na cerkvenem zboru v duhu pričujoč tudi
Martin Luter s svojimi reformatorskimi idejami, kar pomeni, da so
bili pričujoči prav tako ostali reformatorji 16. stoletja«.74 Nemir, ki je
temu sledil, je po njegovi presoji pomenil, da se je »namesto reforma-
cije začela hitro uveljavljati restavracija«,75 toda krik od spodaj, ki je
upošteval predvsem današnjo človekovo eksistencialno naravnanost
in specifičnost kultur po svetu, je vendar dal zgledne spodbude v
smeri razvoja celo novih teoloških smeri, kot so »politična teologija,
teologija upanja, teologija revolucije, teologija osvoboditve, afriška
teologija in feministična teologija«.76 Grmič je v njih upravičeno videl
dragocene prispevke v duhu negovanja dialoga, ekumenizma; prizna-
ti moramo, da je človeštvo z njimi samo pridobilo v smislu humaniz-
ma najnovejše dobe, ki si izrecno prizadeva za etizacijo sveta v globa-
liziranem človeštvu. Z verske strani zdaj izginja nekdanja militantna
usmerjenost do ateizma in ateistov, kajti oboje ne pomeni več odpad-
72 Vekoslav Grmič: Misli iz šole življenja, str. 67.
73 Vekoslav Grmič: Kristjan pred izzivi časa, Mariborski tisk, Maribor 1992, str. 223.
74 Prav tam.
75 Prav tam, str. 224.
76 Prav tam, str. 225.
134
