Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 135
CVETKA HED@ET TÓTH
cialno pojmovanje vere, kakor ga je zagovarjal Luther, izreden po-
men«. Namreč: »Živo versko izkustvo, ki je na tak način včlenjeno v
vero in razmišljanje o njej, daje veri trajno relevantnost in spodbuja
teološko misel k vedno novemu poglabljanju, k vedno novim uvidom
in smernicam za praktično življenje ter ravnanje po evangeliju v služ-
bi človeka in sveta.«67 Tem spodbudam vsekakor veliko dolgujemo in
Grmič tukaj opozarja še na svobodo krščanskega človeka, kar je zelo
vplivalo na pojmovanje etike, kajti bolj kot je človek svoboden in
sproščen, toliko bolj izbira odgovorno in dela z veseljem. Postava
ljubezni ni toliko postava, ampak svobodno odločanje, ki je pri Søre-
nu Kierkegaardu dobilo najvišjo podobo, ta pa je zelo vplivala na
najnovejše miselne tokove, ki jih povezujemo z eksistencializmom.
Vpotegnjenost človeka kot svobodnega bitja je zdaj tolikšna, da hu-
manizem z vsem pritrjuje življenju in njegovi rasti, gre za zrelost, ki
»pomeni zmago avtoritete resnice nad resnico avtoritete«;68 zmaga
čistega evangelija je bila tolikšna, da je Luther prišel celo v spor s ta-
kratnimi humanisti.
Soočenje s protestantizmom je za Grmiča podobno kot za evan-
geličanskega teologa Jürgena Moltmanna izziv,69 ki nam pomaga ra-
zumeti, zakaj je treba ločevati med naukom kot institucionalizirano
vernostjo in človekovim osebnim verovanjem, ki zavrača fundamen-
talizem, kajti: »Fundamentalizem okamni Biblijo tako, da postane
avtoriteta, ob kateri si ni dovoljeno zastavljati nobenih vprašanj.
Dogmatizem zamrzne živo krščansko izročilo. Običajno konservati-
zem religije naredi bogočastje nespremenljivo in krščanska morala se
spremeni v zakone, ki morijo.«70 Z enajstimi tezami v Moji duhovni
bilanci Grmič poudari, da zanj vera »v ožjem pomenu včlenjuje spo
znavni, eksistencialni, mistični in institucionalni element«, in pou-
dari: »Najpomembnejši je eksistencialni ali bivanjski, življenjski ele-
ment. Institucija je sicer pomembna, a je velika nevarnost za pristno,
osebno vero, ker hitro služi sebi, ne človeku, verski ideji ali verskemu
sporočilu.«71 V tem kontekstu velja tudi razumeti njegov odnos do
67 Prav tam, str. 65.
68 Prav tam, str. 67.
69 Jürgen Moltmann: Der gekreuzigte Gott, Kaiser Verlag, München 1972, str. 13.
70 Vekoslav Grmič: Izzivi in odgovori, str. 46.
71 Prav tam, str. 61.
133
cialno pojmovanje vere, kakor ga je zagovarjal Luther, izreden po-
men«. Namreč: »Živo versko izkustvo, ki je na tak način včlenjeno v
vero in razmišljanje o njej, daje veri trajno relevantnost in spodbuja
teološko misel k vedno novemu poglabljanju, k vedno novim uvidom
in smernicam za praktično življenje ter ravnanje po evangeliju v služ-
bi človeka in sveta.«67 Tem spodbudam vsekakor veliko dolgujemo in
Grmič tukaj opozarja še na svobodo krščanskega človeka, kar je zelo
vplivalo na pojmovanje etike, kajti bolj kot je človek svoboden in
sproščen, toliko bolj izbira odgovorno in dela z veseljem. Postava
ljubezni ni toliko postava, ampak svobodno odločanje, ki je pri Søre-
nu Kierkegaardu dobilo najvišjo podobo, ta pa je zelo vplivala na
najnovejše miselne tokove, ki jih povezujemo z eksistencializmom.
Vpotegnjenost človeka kot svobodnega bitja je zdaj tolikšna, da hu-
manizem z vsem pritrjuje življenju in njegovi rasti, gre za zrelost, ki
»pomeni zmago avtoritete resnice nad resnico avtoritete«;68 zmaga
čistega evangelija je bila tolikšna, da je Luther prišel celo v spor s ta-
kratnimi humanisti.
Soočenje s protestantizmom je za Grmiča podobno kot za evan-
geličanskega teologa Jürgena Moltmanna izziv,69 ki nam pomaga ra-
zumeti, zakaj je treba ločevati med naukom kot institucionalizirano
vernostjo in človekovim osebnim verovanjem, ki zavrača fundamen-
talizem, kajti: »Fundamentalizem okamni Biblijo tako, da postane
avtoriteta, ob kateri si ni dovoljeno zastavljati nobenih vprašanj.
Dogmatizem zamrzne živo krščansko izročilo. Običajno konservati-
zem religije naredi bogočastje nespremenljivo in krščanska morala se
spremeni v zakone, ki morijo.«70 Z enajstimi tezami v Moji duhovni
bilanci Grmič poudari, da zanj vera »v ožjem pomenu včlenjuje spo
znavni, eksistencialni, mistični in institucionalni element«, in pou-
dari: »Najpomembnejši je eksistencialni ali bivanjski, življenjski ele-
ment. Institucija je sicer pomembna, a je velika nevarnost za pristno,
osebno vero, ker hitro služi sebi, ne človeku, verski ideji ali verskemu
sporočilu.«71 V tem kontekstu velja tudi razumeti njegov odnos do
67 Prav tam, str. 65.
68 Prav tam, str. 67.
69 Jürgen Moltmann: Der gekreuzigte Gott, Kaiser Verlag, München 1972, str. 13.
70 Vekoslav Grmič: Izzivi in odgovori, str. 46.
71 Prav tam, str. 61.
133
