Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 139
CVETKA HED@ET TÓTH
zajamčeno z zakonodajo, namreč človekovih pravic, ki vključujejo
njegovo dostojanstvo, svobodo, osebno nedotakljivost in podobno.
Kot ugotavlja Grmič, v praksi še zdaleč ni tako – človek nikakor ni
prvi, ampak je celo zadnji. Nad vsem je ekonomija s svojimi zakoni-
tostmi. Socializem si je podredil zakone ekonomije in vztrajal pri
ideji organizirane solidarnosti, zdajšnja doba z restavracijo kapitaliz-
ma pa je začela prisegati na načelo tolerance, duha razlik in podobno,
vendar je v vsem tem nerešljiva zagata, kajti zakoni ekonomije se
nikdar ne obnašajo tolerantno. In očitno smo ljudje dokaj nemočni
pred to represivno toleranco, kakor jo je nekoč v prejšnjem stoletju
(1965) poimenoval Herbert Marcuse. Toleranca se izvaja »vendar v
čvrstem okviru v vnaprej utrjeni neenakosti«, zato Marcuse poudarja:
»Na splošno sta funkcija in vrednost tolerance odvisni od enakosti,
ki vlada v družbi, v kateri se toleranca izvaja.«86 Številne človekove
pravice, kakor pravice do izobraževanja, socialne varnosti na vseh
ravneh, solidarnostno urejenega zdravljenja, izgubljajo status nekda-
njih družbenih, tj. skupnostnih kategorij in postajajo deklarirano
individualizirane oziroma docela ekonomske, tržne kategorije.
Zdajšnji kritiki nekdanjega duha identitete in univerzalizma lahko
postavimo predvsem eno vprašanje: Kako misliti človekove pravice,
če ne univerzalno? Recimo: Ali je svoboda za vse ali pa samo za neka-
tere? Tako sta partikularizem in individualizem zdajšnje dobe zelo
skregana s humanizmom, ki je in ostaja univerzalno načelo. Človek,
ki gleda demonstracije antiglobalistov, ne more nič drugega, kakor
da z njimi simpatizira in je solidaren z romantičnim gibanjem proti-
globalnosti, kljub temu da učinkuje »kot zbegano iskanje globalne
pravičnosti«.87 Tudi George Soros se ni obotavljal zapisati – upam, da
smemo vsaj malo verjeti njegovi iskrenosti – tele misli: »Verjamem, da
je obstoječi globalni kapitalistični sistem popačena različica nekdanje
globalne odprte družbe.«88 To pa je, kot vemo, zgodba o bolj kot se
spreminja, bolj je isto, tokrat še slabše.
86 Herbert Marcuse: Represivna toleranca, Časopis za kritiko znanosti, št. 164–165,
1994, str. 99.
87 Gl. Gorazd Kovačič: Protiglobalisti: zbegano iskanje globalne pravičnosti, Delo
42 (2000), št. 240, str. 14–15.
88 George Soros: Globalizacija, Učila International, Tržič 2003, str. VIII.
137
zajamčeno z zakonodajo, namreč človekovih pravic, ki vključujejo
njegovo dostojanstvo, svobodo, osebno nedotakljivost in podobno.
Kot ugotavlja Grmič, v praksi še zdaleč ni tako – človek nikakor ni
prvi, ampak je celo zadnji. Nad vsem je ekonomija s svojimi zakoni-
tostmi. Socializem si je podredil zakone ekonomije in vztrajal pri
ideji organizirane solidarnosti, zdajšnja doba z restavracijo kapitaliz-
ma pa je začela prisegati na načelo tolerance, duha razlik in podobno,
vendar je v vsem tem nerešljiva zagata, kajti zakoni ekonomije se
nikdar ne obnašajo tolerantno. In očitno smo ljudje dokaj nemočni
pred to represivno toleranco, kakor jo je nekoč v prejšnjem stoletju
(1965) poimenoval Herbert Marcuse. Toleranca se izvaja »vendar v
čvrstem okviru v vnaprej utrjeni neenakosti«, zato Marcuse poudarja:
»Na splošno sta funkcija in vrednost tolerance odvisni od enakosti,
ki vlada v družbi, v kateri se toleranca izvaja.«86 Številne človekove
pravice, kakor pravice do izobraževanja, socialne varnosti na vseh
ravneh, solidarnostno urejenega zdravljenja, izgubljajo status nekda-
njih družbenih, tj. skupnostnih kategorij in postajajo deklarirano
individualizirane oziroma docela ekonomske, tržne kategorije.
Zdajšnji kritiki nekdanjega duha identitete in univerzalizma lahko
postavimo predvsem eno vprašanje: Kako misliti človekove pravice,
če ne univerzalno? Recimo: Ali je svoboda za vse ali pa samo za neka-
tere? Tako sta partikularizem in individualizem zdajšnje dobe zelo
skregana s humanizmom, ki je in ostaja univerzalno načelo. Človek,
ki gleda demonstracije antiglobalistov, ne more nič drugega, kakor
da z njimi simpatizira in je solidaren z romantičnim gibanjem proti-
globalnosti, kljub temu da učinkuje »kot zbegano iskanje globalne
pravičnosti«.87 Tudi George Soros se ni obotavljal zapisati – upam, da
smemo vsaj malo verjeti njegovi iskrenosti – tele misli: »Verjamem, da
je obstoječi globalni kapitalistični sistem popačena različica nekdanje
globalne odprte družbe.«88 To pa je, kot vemo, zgodba o bolj kot se
spreminja, bolj je isto, tokrat še slabše.
86 Herbert Marcuse: Represivna toleranca, Časopis za kritiko znanosti, št. 164–165,
1994, str. 99.
87 Gl. Gorazd Kovačič: Protiglobalisti: zbegano iskanje globalne pravičnosti, Delo
42 (2000), št. 240, str. 14–15.
88 George Soros: Globalizacija, Učila International, Tržič 2003, str. VIII.
137
