Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 143
CVETKA HED@ET TÓTH
identitete. Nič več solidarnost, ampak toleranca je bila parola časa,
ki je kljuboval prejšnjemu levičarskemu univerzalizmu, – toda zelo
hitro je postalo jasno, da je potreba po etiki najgloblje povezana s
potrebo po solidarnosti in da iz tega izhaja celo gibanje. Grmič se je
zavedal, da »pomeni solidarnost v resnici posebno duhovno gibanje,
ki na svoj način oblikuje vedno bolj duhovnost našega časa«.97 Gre za
zelo visoko etično merilo, ki odklanja moraliziranje in hkrati socialni
darvinizem, kajti pri tem so po Grmiču v sodobnem času odločilni
»predvsem cilji pristnega humanizma, humani in socialni cilji«,98 to
pa je tudi ena glavnih Grmičevih življenjskih tem.
V enajstih tezah tega, kar je imenoval Moja duhovna bilanca, v ka-
teri je v strnjeni in zgoščeni obliki podal nekatera svoja najbolj nosil-
na spoznanja, je v sedmi tezi izrazil: »Sožitje v dialogu in iskrenem
sodelovanju, v komunikaciji in akciji je krščansko, drža resnično
vernega človeka. Evangelij zahteva solidarnost in je v resnici socialna
karizma. Je osvobajanje od vsega, kar človeka zasužnjuje, ponižuje in
mu dela krivico ali nasilje.«99 Živeta solidarnost torej – najvišji impe-
rativ bivanja, ko v času svojega življenja med rojstvom in smrtjo ra-
zumem, da je praktično dejavna resnica moja zavestna izbira in od-
ločanje, saj priznavam etičnost za prvo resnico, za to resnico pa sem
domala absolutno odgovoren in z gotovostjo trdim, da gre za nekaj,
kar vem in poznam, in da lahko predvidim celo posledice svojih od-
ločitev in dejanj. Taka praktično dejavna, tj. etična resnica bivanja
ljudi med seboj povezuje, četudi se verujoči in neverujoči med seboj
svetovnonazorsko in religiozno razlikujejo – prve najvišje teoretske
resnice, nikdar povsem dokazljive, ljudi med seboj samo ločujejo in
žal spravljajo na nasprotne bregove.
Opazovati moramo vzpon solidarnosti kot gibanja svetovnih raz-
sežnosti. Ni nobenega vnaprejšnjega jamstva za uspešnost tega giba-
nja. Kar nekajkrat v zgodovini se nam je zgodilo, da se je kakšna sicer
zelo plemenita ideja organizirane solidarnosti v trenutku, ko je iz
gibanja prešla v institucijo oziroma v institucionalizirano gibanje,
97 Vekoslav Grmič: Poslednji spisi, str. 44.
98 Vekoslav Grmič: Izzivi in odgovori, str. 30.
99 Vekoslav Grmič: Moja duhovna bilanca, nav. iz Vekoslav Grmič: Poslednji spisi,
str. 148. Objavljeno še v Vekoslav Grmič: Izzivi in odgovori, str. 61–63.
141
identitete. Nič več solidarnost, ampak toleranca je bila parola časa,
ki je kljuboval prejšnjemu levičarskemu univerzalizmu, – toda zelo
hitro je postalo jasno, da je potreba po etiki najgloblje povezana s
potrebo po solidarnosti in da iz tega izhaja celo gibanje. Grmič se je
zavedal, da »pomeni solidarnost v resnici posebno duhovno gibanje,
ki na svoj način oblikuje vedno bolj duhovnost našega časa«.97 Gre za
zelo visoko etično merilo, ki odklanja moraliziranje in hkrati socialni
darvinizem, kajti pri tem so po Grmiču v sodobnem času odločilni
»predvsem cilji pristnega humanizma, humani in socialni cilji«,98 to
pa je tudi ena glavnih Grmičevih življenjskih tem.
V enajstih tezah tega, kar je imenoval Moja duhovna bilanca, v ka-
teri je v strnjeni in zgoščeni obliki podal nekatera svoja najbolj nosil-
na spoznanja, je v sedmi tezi izrazil: »Sožitje v dialogu in iskrenem
sodelovanju, v komunikaciji in akciji je krščansko, drža resnično
vernega človeka. Evangelij zahteva solidarnost in je v resnici socialna
karizma. Je osvobajanje od vsega, kar človeka zasužnjuje, ponižuje in
mu dela krivico ali nasilje.«99 Živeta solidarnost torej – najvišji impe-
rativ bivanja, ko v času svojega življenja med rojstvom in smrtjo ra-
zumem, da je praktično dejavna resnica moja zavestna izbira in od-
ločanje, saj priznavam etičnost za prvo resnico, za to resnico pa sem
domala absolutno odgovoren in z gotovostjo trdim, da gre za nekaj,
kar vem in poznam, in da lahko predvidim celo posledice svojih od-
ločitev in dejanj. Taka praktično dejavna, tj. etična resnica bivanja
ljudi med seboj povezuje, četudi se verujoči in neverujoči med seboj
svetovnonazorsko in religiozno razlikujejo – prve najvišje teoretske
resnice, nikdar povsem dokazljive, ljudi med seboj samo ločujejo in
žal spravljajo na nasprotne bregove.
Opazovati moramo vzpon solidarnosti kot gibanja svetovnih raz-
sežnosti. Ni nobenega vnaprejšnjega jamstva za uspešnost tega giba-
nja. Kar nekajkrat v zgodovini se nam je zgodilo, da se je kakšna sicer
zelo plemenita ideja organizirane solidarnosti v trenutku, ko je iz
gibanja prešla v institucijo oziroma v institucionalizirano gibanje,
97 Vekoslav Grmič: Poslednji spisi, str. 44.
98 Vekoslav Grmič: Izzivi in odgovori, str. 30.
99 Vekoslav Grmič: Moja duhovna bilanca, nav. iz Vekoslav Grmič: Poslednji spisi,
str. 148. Objavljeno še v Vekoslav Grmič: Izzivi in odgovori, str. 61–63.
141
