Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 142
RAZPRAVE, [TUDIJE
predvsem etika – zato nas je še posebej svaril, naj se vedno vprašamo,
kako, kajti nič etičnega ne sme učinkovati represivno. Vrednota soli-
darnosti vidno izstopa iz knjižice Poslednji spisi; ta vrednota je dejansko
temelj in izhodišče za njegovo refleksijo o sodobnosti, ki posega na
zelo raznovrstna področja in je hkrati skupna povezovalna nit njego-
vih poslednjih misli.
Skupaj z nemškim teologom Hansom Küngom je Grmič opozar-
jal na nujnost svetovnega etosa, na globalizacijo na etičnem področju.
Bil je realist, nikdar ga ni zanašal akademski, od življenja ločeni pri-
stop, tako zelo znan pri levičarskih šminkerjih in salonski levici. Ker
mu je najprej šlo za življenje sámo in ne za kako sugestivno levičar-
sko-klošarsko retoriko, značilno za kavarniške debate v zelo izbranih
in praviloma zelo dragih kavarnah, se je glasno spraševal: »Vprašanje
pa je seveda, kako je to mogoče. Etične norme ali etične vrednote
slonijo na svobodi in so zato nedvomno odvisne od ustreznih moti-
vacij, ki so nekoč prihajale iz človekovih verskih pogledov ali še bolj
verskega čutenja in verskih nagibov. Danes pa se vedno bolj uveljavlja
sekularizacija človeškega življenja in dela. Z njo pa prihaja še bolj do
pluralizma na etičnem področju, kakor je to bilo takrat, ko so ga
oblikovale posamezne religije.«94 Toda kljub sodobnemu duhu razlik,
ki je značilen za pluralizem, Grmič vztraja pri etični razvidnosti in
pri možnosti etike nasploh, zato poudarja: »Vendar je podoba, da
kljub pluralizmu tudi danes lahko govorimo o skupnih temeljnih
normah etičnega ravnanja, kot so tudi etične norme, ki izhajajo iz
posameznih religij, v svojih temeljih podobne, ker pač slonijo na te-
meljnih razsežnostih človeške narave.«95 V skladu s t. i. temeljnimi in
neizpodbitnimi smernicami svetovnega etosa – o teh smo sodelavci
revije Znamenje precej pisali – je Grmič posebej poudaril potrebo po
priznavanju solidarnosti »v najširšem pomenu: solidarnosti posame-
znika z drugimi ljudmi, da, človeka z drugimi stvarmi, posebno živi-
mi bitji, z okoljem sploh«.96
Čas po sesutju socializma je bil vsaj v prvih letih obseden s plura-
lizmom, ki je kot duh razlike zavračal prejšnjega duha totalitete in
94 Vekoslav Grmič: Poslednji spisi, str. 41.
95 Prav tam.
96 Prav tam, str. 44.
140
predvsem etika – zato nas je še posebej svaril, naj se vedno vprašamo,
kako, kajti nič etičnega ne sme učinkovati represivno. Vrednota soli-
darnosti vidno izstopa iz knjižice Poslednji spisi; ta vrednota je dejansko
temelj in izhodišče za njegovo refleksijo o sodobnosti, ki posega na
zelo raznovrstna področja in je hkrati skupna povezovalna nit njego-
vih poslednjih misli.
Skupaj z nemškim teologom Hansom Küngom je Grmič opozar-
jal na nujnost svetovnega etosa, na globalizacijo na etičnem področju.
Bil je realist, nikdar ga ni zanašal akademski, od življenja ločeni pri-
stop, tako zelo znan pri levičarskih šminkerjih in salonski levici. Ker
mu je najprej šlo za življenje sámo in ne za kako sugestivno levičar-
sko-klošarsko retoriko, značilno za kavarniške debate v zelo izbranih
in praviloma zelo dragih kavarnah, se je glasno spraševal: »Vprašanje
pa je seveda, kako je to mogoče. Etične norme ali etične vrednote
slonijo na svobodi in so zato nedvomno odvisne od ustreznih moti-
vacij, ki so nekoč prihajale iz človekovih verskih pogledov ali še bolj
verskega čutenja in verskih nagibov. Danes pa se vedno bolj uveljavlja
sekularizacija človeškega življenja in dela. Z njo pa prihaja še bolj do
pluralizma na etičnem področju, kakor je to bilo takrat, ko so ga
oblikovale posamezne religije.«94 Toda kljub sodobnemu duhu razlik,
ki je značilen za pluralizem, Grmič vztraja pri etični razvidnosti in
pri možnosti etike nasploh, zato poudarja: »Vendar je podoba, da
kljub pluralizmu tudi danes lahko govorimo o skupnih temeljnih
normah etičnega ravnanja, kot so tudi etične norme, ki izhajajo iz
posameznih religij, v svojih temeljih podobne, ker pač slonijo na te-
meljnih razsežnostih človeške narave.«95 V skladu s t. i. temeljnimi in
neizpodbitnimi smernicami svetovnega etosa – o teh smo sodelavci
revije Znamenje precej pisali – je Grmič posebej poudaril potrebo po
priznavanju solidarnosti »v najširšem pomenu: solidarnosti posame-
znika z drugimi ljudmi, da, človeka z drugimi stvarmi, posebno živi-
mi bitji, z okoljem sploh«.96
Čas po sesutju socializma je bil vsaj v prvih letih obseden s plura-
lizmom, ki je kot duh razlike zavračal prejšnjega duha totalitete in
94 Vekoslav Grmič: Poslednji spisi, str. 41.
95 Prav tam.
96 Prav tam, str. 44.
140
