Page 145 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 145
CVETKA HED@ET TÓTH
Stevena Spielberga in njemu podobne. Je le avra nekje v nebesih –
navadno sranje.«102 Govoriti danes v naših razmerah o dejanskih
potrebah ljudi – že slišim kričanje o tem, da je to totalitarizem. Do-
umeti potrebe ljudi pa je stvar našega solidarnostnega čuta, ki ga je
treba spodbujati in negovati.
Več vzajemnosti oziroma solidarnosti kot temelj naše identitete,
ki ohranja pluralizem in toleranco, naj bo naš orientacijski čut. Vse
to etiko postavlja na težko preizkušnjo. Predvsem zaradi tega, ker na
etičnem področju mnogo bolj kot cilj sam odločajo o etičnosti ali
neetičnosti ravno sredstva za dosego cilja. Kaj storiti – to prvo in naj-
višje etično vprašanje pušča človeka vsak trenutek odgovornega pred
tem, kako. Recimo, kako in s čim oživiti ideale, obuditi idealizem, ki
bi prešel v dejanje in prestopil meje ta trenutek zgolj getovskega bi-
vanja in še bolj getovskega slovesa. Ta sloves je seveda sumljiv, kajti
spremlja ga očitek, da gre za nekakšno totalitaristično – komunajzar-
sko – propagando.
Biti solidaren je torej sinonim za biti pošten in potreba po pošte-
nosti in pravičnosti je temelj za etiko. Grmič se je zavedal, da je v tem
neki utopični moment človekovega bivanja, in v vseh svojih antropo-
loških študijah je poudarjal, da k človeku spada kaj utopičnega, kljub
rohnenju postutopične usmerjenosti in njenega priseganja na konec
utopij, češ da so mrtve. Iz njegovega pojmovanja solidarnosti – in to
velja v prihodnje tudi raziskovati – izhaja kar najtesnejša povezanost
solidarnosti s pojmom pravičnosti oziroma je solidarnost druga plat
pravičnosti.
Tisto, kar v solidarnosti še posebej prepriča, je to, čemur pravimo
so-čutje, in osebno razumem Grmičeva poslednja opozorila in razmiš
ljanja kot napotek k razmisleku o naravi sočutja – ne v kaki patetični
sopomenskosti in zlorabi – zato, da kaj etičnega zares učinkuje. Za
našo razvito zmožnost vživljanja in doživljanja so-človeka, drugega
človeka gre, za solidarnega človeka in še bolj solidarno človeštvo,
poudarja Grmič. Zato seveda ostaja pomembnejše vprašanje, kako
ljudje na zemlji ravnamo drug z drugim v primerjavi z vsemi debata-
mi o obstoju onstranstva, opozarja ameriški levičarski filozof Richard
102 Gl. Francis Fukuyama: Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnologiji, Učila
International, Tržič 2003, str. 121.
143
Stevena Spielberga in njemu podobne. Je le avra nekje v nebesih –
navadno sranje.«102 Govoriti danes v naših razmerah o dejanskih
potrebah ljudi – že slišim kričanje o tem, da je to totalitarizem. Do-
umeti potrebe ljudi pa je stvar našega solidarnostnega čuta, ki ga je
treba spodbujati in negovati.
Več vzajemnosti oziroma solidarnosti kot temelj naše identitete,
ki ohranja pluralizem in toleranco, naj bo naš orientacijski čut. Vse
to etiko postavlja na težko preizkušnjo. Predvsem zaradi tega, ker na
etičnem področju mnogo bolj kot cilj sam odločajo o etičnosti ali
neetičnosti ravno sredstva za dosego cilja. Kaj storiti – to prvo in naj-
višje etično vprašanje pušča človeka vsak trenutek odgovornega pred
tem, kako. Recimo, kako in s čim oživiti ideale, obuditi idealizem, ki
bi prešel v dejanje in prestopil meje ta trenutek zgolj getovskega bi-
vanja in še bolj getovskega slovesa. Ta sloves je seveda sumljiv, kajti
spremlja ga očitek, da gre za nekakšno totalitaristično – komunajzar-
sko – propagando.
Biti solidaren je torej sinonim za biti pošten in potreba po pošte-
nosti in pravičnosti je temelj za etiko. Grmič se je zavedal, da je v tem
neki utopični moment človekovega bivanja, in v vseh svojih antropo-
loških študijah je poudarjal, da k človeku spada kaj utopičnega, kljub
rohnenju postutopične usmerjenosti in njenega priseganja na konec
utopij, češ da so mrtve. Iz njegovega pojmovanja solidarnosti – in to
velja v prihodnje tudi raziskovati – izhaja kar najtesnejša povezanost
solidarnosti s pojmom pravičnosti oziroma je solidarnost druga plat
pravičnosti.
Tisto, kar v solidarnosti še posebej prepriča, je to, čemur pravimo
so-čutje, in osebno razumem Grmičeva poslednja opozorila in razmiš
ljanja kot napotek k razmisleku o naravi sočutja – ne v kaki patetični
sopomenskosti in zlorabi – zato, da kaj etičnega zares učinkuje. Za
našo razvito zmožnost vživljanja in doživljanja so-človeka, drugega
človeka gre, za solidarnega človeka in še bolj solidarno človeštvo,
poudarja Grmič. Zato seveda ostaja pomembnejše vprašanje, kako
ljudje na zemlji ravnamo drug z drugim v primerjavi z vsemi debata-
mi o obstoju onstranstva, opozarja ameriški levičarski filozof Richard
102 Gl. Francis Fukuyama: Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnologiji, Učila
International, Tržič 2003, str. 121.
143
