Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 147
CVETKA HED@ET TÓTH
stvo je bil zelo ponosen – bilo je vir njegove pokončne drže in tu ni
popustil. V svojih govorih na partizanskih srečanjih – partizanstvo,
ta stisnjena pest ljudstva – je vsemu slovenskemu narodu sporočal
nekaj preroškega: »Prizadevanje za lastno identiteto nam bo seveda
ostalo kot trajna naloga vseh Slovencev. To bo za vedno ostalo. Tisto,
kar lahko prispevamo v skupno dobro Evropske unije, bo predvsem
kultura srca, s katero bomo lahko obogatili ekonomsko globalizacijo
z globalizacijo etosa v duhu svetovnega etosa velikega teologa našega
časa Hansa Künga, v duhu evangeljskega etosa ljubezni, dobrote, ki
zmore hudo vračati z dobrim, pač v duhu svetovnega bratstva in so-
lidarnosti, svetovnega humanizma.«106
Tudi iz tehle besed razberemo, od kod naj Slovenci črpamo moč
za prihodnost: »Bodimo najprej res dobri ljudje, Slovenci, strpni drug
do drugega kljub različnim pogledom na svet in življenje, bratje in
sestre. Prizadevajmo si za mir in za to, da bi se nikoli ne vrnili časi
fašizma z njihovimi strahotnimi posledicami. In s to kulturo vstopi-
mo tudi v Evropsko unijo, odločeni, da ohranimo v tej skupnosti
svojo identiteto. Ponosni smo lahko na svojo zgodovino, a ta ponos
nam nalaga tudi odgovornost za prihodnost. Največji in upravičeni
ponos pa izhaja prav iz osvobodilnega boja v tistem času, ko nas je
okupator obsodil na smrt. Nismo klonili, ker nam je tako narekova-
la naša slovenska zavest. In takšni hočemo ostati.«107 Reformacija,
protestantizem, humanizem, kulturni program in slovenstvo se je
prebujalo, vztrajalo – tudi zaradi svojega uporništva – in se tako ohra
njalo. Na nas je, da se temu ne odrečemo in da ga kot vrednoto trajno
razvijamo naprej, tako kot škof Grmič. Vrednote, kakršne so naše,
slovensko razumevanje narodotvornosti, kulturotvornosti, državo
tvornosti, so namreč zavezujoče, tako kot vera, če to razumemo kot
potrebo po svetem, kajti »vera je predvsem odnos do nečesa svetega«.108
O tem namreč govori Grmičeva antropologija vere najprej.
106 Vekoslav Grmič: Ob spominskem pohodu na Komelj nad Pliberkom (govor 20. 7. 2003),
nav. iz Vekoslav Grmič: Poslednji spisi, str. 116.
107 Vekoslav Grmič: Spominska svečanost ob obletnici požiga vasi Hrastnik, Koreno in Zlato
polje (govor v Hrastniku nad Moravčami, 2. 8. 2003), nav. iz Vekoslav Grmič:
Poslednji spisi, str. 119.
108 Vekoslav Grmič: Krščanstvo je biti dober človek, nav. iz Vekoslav Grmič: Misli iz šole
življenja, str. 218.
145
stvo je bil zelo ponosen – bilo je vir njegove pokončne drže in tu ni
popustil. V svojih govorih na partizanskih srečanjih – partizanstvo,
ta stisnjena pest ljudstva – je vsemu slovenskemu narodu sporočal
nekaj preroškega: »Prizadevanje za lastno identiteto nam bo seveda
ostalo kot trajna naloga vseh Slovencev. To bo za vedno ostalo. Tisto,
kar lahko prispevamo v skupno dobro Evropske unije, bo predvsem
kultura srca, s katero bomo lahko obogatili ekonomsko globalizacijo
z globalizacijo etosa v duhu svetovnega etosa velikega teologa našega
časa Hansa Künga, v duhu evangeljskega etosa ljubezni, dobrote, ki
zmore hudo vračati z dobrim, pač v duhu svetovnega bratstva in so-
lidarnosti, svetovnega humanizma.«106
Tudi iz tehle besed razberemo, od kod naj Slovenci črpamo moč
za prihodnost: »Bodimo najprej res dobri ljudje, Slovenci, strpni drug
do drugega kljub različnim pogledom na svet in življenje, bratje in
sestre. Prizadevajmo si za mir in za to, da bi se nikoli ne vrnili časi
fašizma z njihovimi strahotnimi posledicami. In s to kulturo vstopi-
mo tudi v Evropsko unijo, odločeni, da ohranimo v tej skupnosti
svojo identiteto. Ponosni smo lahko na svojo zgodovino, a ta ponos
nam nalaga tudi odgovornost za prihodnost. Največji in upravičeni
ponos pa izhaja prav iz osvobodilnega boja v tistem času, ko nas je
okupator obsodil na smrt. Nismo klonili, ker nam je tako narekova-
la naša slovenska zavest. In takšni hočemo ostati.«107 Reformacija,
protestantizem, humanizem, kulturni program in slovenstvo se je
prebujalo, vztrajalo – tudi zaradi svojega uporništva – in se tako ohra
njalo. Na nas je, da se temu ne odrečemo in da ga kot vrednoto trajno
razvijamo naprej, tako kot škof Grmič. Vrednote, kakršne so naše,
slovensko razumevanje narodotvornosti, kulturotvornosti, državo
tvornosti, so namreč zavezujoče, tako kot vera, če to razumemo kot
potrebo po svetem, kajti »vera je predvsem odnos do nečesa svetega«.108
O tem namreč govori Grmičeva antropologija vere najprej.
106 Vekoslav Grmič: Ob spominskem pohodu na Komelj nad Pliberkom (govor 20. 7. 2003),
nav. iz Vekoslav Grmič: Poslednji spisi, str. 116.
107 Vekoslav Grmič: Spominska svečanost ob obletnici požiga vasi Hrastnik, Koreno in Zlato
polje (govor v Hrastniku nad Moravčami, 2. 8. 2003), nav. iz Vekoslav Grmič:
Poslednji spisi, str. 119.
108 Vekoslav Grmič: Krščanstvo je biti dober človek, nav. iz Vekoslav Grmič: Misli iz šole
življenja, str. 218.
145
