Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 148
RAZPRAVE, [TUDIJE
Grmičeva antropologija jezika je zelo komunikativna in sporočil-
na, njegovi govori so potekali kot nagovor vsem nam in druženja z
njim, našim »rdečim škofom«, so osmišljevala medčloveškost kot
zares biti-skupaj na podlagi bivanja, ki premore etični kompas. Grmi-
ču je bil tuj kakšen samovšečni intelektualizem, zaprt v meje retorič-
ne akrobatike, tako zelo značilne za mnoge naše družboslovne hu-
manistične kroge. Ljudskost, prepoznavna v jeziku, bi se po Trubarju
lahko imenovala kar »gmajnski jezik«. O tem ljudskem jeziku naj
omenim Trubarjeve besede iz leta 1555 iz predgovora k Evangeliju
svetiga Matevža: »Inu mi nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolma-
čevanu lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed
iskali, temuč te gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki
dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti […].«109
Grmičeve Misli iz šole življenja najprej in predvsem upoštevajo živ-
ljenje samo: gradimo dalje na tem, kar so nam dali naši predniki, in
gradimo skupaj z vsemi, tudi temi večkrat »hudo drugačnimi«, in kot
solidarno naravnani ljudje, ki se jim »življenje razodeva kot naloga«,
kajti življenju pravimo da. In tu ni več ničesar medsebojno izključu-
jočega kot vera ali nevera, ampak in predvsem življenje in v življenju
vsakega od nas se po Grmiču »stikata čas in brezčasnost, minljivost
in absolutnost ter se tok življenja steka v morje upanja«,110 ko tudi kak
načelni ateist lahko povsem sproščeno reče, da nam v so-žitju nazor-
sko različnih najprej gre za humanizem. In o tem humanizmu je
najprej govor tudi v Grmičevi miroljubni antropologiji teologije, ki
odgovorno neguje čut za zgodovinskost ter pri tem izhaja iz avtono-
mije zemeljskih resničnosti.
109 Nav. iz Mirko Rupel (ur.): Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, str. 13.
110 Vekoslav Grmič: Misli iz šole življenja, str. 5.
146
Grmičeva antropologija jezika je zelo komunikativna in sporočil-
na, njegovi govori so potekali kot nagovor vsem nam in druženja z
njim, našim »rdečim škofom«, so osmišljevala medčloveškost kot
zares biti-skupaj na podlagi bivanja, ki premore etični kompas. Grmi-
ču je bil tuj kakšen samovšečni intelektualizem, zaprt v meje retorič-
ne akrobatike, tako zelo značilne za mnoge naše družboslovne hu-
manistične kroge. Ljudskost, prepoznavna v jeziku, bi se po Trubarju
lahko imenovala kar »gmajnski jezik«. O tem ljudskem jeziku naj
omenim Trubarjeve besede iz leta 1555 iz predgovora k Evangeliju
svetiga Matevža: »Inu mi nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolma-
čevanu lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed
iskali, temuč te gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki
dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti […].«109
Grmičeve Misli iz šole življenja najprej in predvsem upoštevajo živ-
ljenje samo: gradimo dalje na tem, kar so nam dali naši predniki, in
gradimo skupaj z vsemi, tudi temi večkrat »hudo drugačnimi«, in kot
solidarno naravnani ljudje, ki se jim »življenje razodeva kot naloga«,
kajti življenju pravimo da. In tu ni več ničesar medsebojno izključu-
jočega kot vera ali nevera, ampak in predvsem življenje in v življenju
vsakega od nas se po Grmiču »stikata čas in brezčasnost, minljivost
in absolutnost ter se tok življenja steka v morje upanja«,110 ko tudi kak
načelni ateist lahko povsem sproščeno reče, da nam v so-žitju nazor-
sko različnih najprej gre za humanizem. In o tem humanizmu je
najprej govor tudi v Grmičevi miroljubni antropologiji teologije, ki
odgovorno neguje čut za zgodovinskost ter pri tem izhaja iz avtono-
mije zemeljskih resničnosti.
109 Nav. iz Mirko Rupel (ur.): Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, str. 13.
110 Vekoslav Grmič: Misli iz šole življenja, str. 5.
146
