Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 150
RAZPRAVE, [TUDIJE
Boga in njegove zapovedi neučinkovito. Najti moramo torej take
razloge za etično ravnanje, ki bodo vsakega človeka zavezovali k mo-
ralnemu ravnanju. Kako torej v ozračju sekularizirane miselnosti
razumeti Bonhoefferjevo spoznanje, da je mogoče moralno ravnati
samo v drži poslušnosti Bogu? Kako lahko razume to poslušnost
sodoben kristjan, ki je v vsem človek današnjega sekulariziranega
sveta in njegovih nazorov?
Tu nam ponuja temeljni odgovor na to vprašanje drugi veliki pro-
testantski moralni teolog Paul Tillich, ki v svoji Sistematični teologiji
ugotavlja, da človek brez morale sploh ni človek, da je »morala funk-
cija človeka kot človeka«.2 Tillich ugotavlja, da človek prav po moral-
nem ravnanju postaja humano bitje in postaja oseba, kar pomeni
bitje ne le z zavestjo o sebi, ampak tudi z zavestjo odgovornosti do
sebe, do drugega in do življenja nasploh. Odgovornost pa je katego-
rija moralne zavesti. »Moralnost je isto kot konstituiranje sebe kot
osebe,« ugotavlja Tillich. V tem smislu je razumeti zavest odgovorno-
sti kot temelj osebe, se pravi tisto zavedanje in držo, ki človeka huma-
nizira. Človek se torej vzpostavlja s človečnostjo. Kot socialna, kultur-
na in duhovna bitja se konstituiramo šele z moralnim ravnanjem.
Človek brez morale pač ni razvil ene temeljnih razsežnosti svoje na-
rave, namreč človečnosti. V tem smislu bi bil človeško bitje le v biolo-
škem, ne pa tudi v socialnem, kulturnem in duhovnem smislu.
»Moralnost je funkcija življenja, ki konstituira območje duha.« Tilli-
ch s to ugotovitvijo poudarja, da človek kot moralno bitje presega
svojo biološko naravo in jo razširja na območje duha, ki biološkost
presega, transcendira. Transcendenca človeka potemtakem ni nekaj
odtrganega od narave, ampak naravo presega z etičnim ravnanjem. S
tem človek počlovečuje, humanizira življenje. Etična uzavestitev in
ravnanje sta torej pogoja za humanizacijo sveta.
2 Tillich: »Moralnost je isto kot konstituiranje sebe kot osebe … Akt, v katerem
človek udejanja svoje esencialno osredinjenje, je moralni akt. Moralnost je funkcija
življenja, ki konstituira območje duha.« Glej: Cvetka Hedžet Tóth, Med metafiziko
in etiko, ZIFF, Ljubljana 2002, str. 98–99.
148
Boga in njegove zapovedi neučinkovito. Najti moramo torej take
razloge za etično ravnanje, ki bodo vsakega človeka zavezovali k mo-
ralnemu ravnanju. Kako torej v ozračju sekularizirane miselnosti
razumeti Bonhoefferjevo spoznanje, da je mogoče moralno ravnati
samo v drži poslušnosti Bogu? Kako lahko razume to poslušnost
sodoben kristjan, ki je v vsem človek današnjega sekulariziranega
sveta in njegovih nazorov?
Tu nam ponuja temeljni odgovor na to vprašanje drugi veliki pro-
testantski moralni teolog Paul Tillich, ki v svoji Sistematični teologiji
ugotavlja, da človek brez morale sploh ni človek, da je »morala funk-
cija človeka kot človeka«.2 Tillich ugotavlja, da človek prav po moral-
nem ravnanju postaja humano bitje in postaja oseba, kar pomeni
bitje ne le z zavestjo o sebi, ampak tudi z zavestjo odgovornosti do
sebe, do drugega in do življenja nasploh. Odgovornost pa je katego-
rija moralne zavesti. »Moralnost je isto kot konstituiranje sebe kot
osebe,« ugotavlja Tillich. V tem smislu je razumeti zavest odgovorno-
sti kot temelj osebe, se pravi tisto zavedanje in držo, ki človeka huma-
nizira. Človek se torej vzpostavlja s človečnostjo. Kot socialna, kultur-
na in duhovna bitja se konstituiramo šele z moralnim ravnanjem.
Človek brez morale pač ni razvil ene temeljnih razsežnosti svoje na-
rave, namreč človečnosti. V tem smislu bi bil človeško bitje le v biolo-
škem, ne pa tudi v socialnem, kulturnem in duhovnem smislu.
»Moralnost je funkcija življenja, ki konstituira območje duha.« Tilli-
ch s to ugotovitvijo poudarja, da človek kot moralno bitje presega
svojo biološko naravo in jo razširja na območje duha, ki biološkost
presega, transcendira. Transcendenca človeka potemtakem ni nekaj
odtrganega od narave, ampak naravo presega z etičnim ravnanjem. S
tem človek počlovečuje, humanizira življenje. Etična uzavestitev in
ravnanje sta torej pogoja za humanizacijo sveta.
2 Tillich: »Moralnost je isto kot konstituiranje sebe kot osebe … Akt, v katerem
človek udejanja svoje esencialno osredinjenje, je moralni akt. Moralnost je funkcija
življenja, ki konstituira območje duha.« Glej: Cvetka Hedžet Tóth, Med metafiziko
in etiko, ZIFF, Ljubljana 2002, str. 98–99.
148
