Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 152
RAZPRAVE, [TUDIJE
žini. Ker besede mičejo, zgledi pa vlečejo, pravi pregovor. Otrok nam
reč razvije čut za odgovornost do drugega prav ob skrbnem in ljube-
čem odnosu staršev in vzgojiteljev. Če otroku umanjka starševska
ljubezen, bo največkrat ostal čustveni invalid in socialno neprilagojen.
In takemu človeku primanjkuje moralne zavesti in odgovornosti.
Bistvena razsežnost etičnega ravnanja je v tem, da človeku omo-
goča, da se dvigne nad svoj lastni interes, da premaga sebičnost in
postaja odgovoren za drugega. Z odgovornostjo do drugega stopamo
v območje etičnega zavedanja in ostvarjamo svet vrednot. Tako je
odgovornost do drugega človekova temeljna moralna drža oziroma
vrlina. Ko skrbimo za drugega, presegamo svojo nagonsko skrb za
ohranitev lastnega biološkega življenja, kar je sicer nujnost naše bio-
loške narave. Ko nismo več omejeni le na skrb za samega sebe, za
svoje življenje, ko skrbimo za drugega, s tem presegamo samega sebe.
Tako z moralnim življenjem stopamo v presežno bivanje, v duhovno
območje transcendence v njenem izvirnem pomenu – samopresega-
nja. V tem sosmislu je razumeti Tillichovo spoznanje, da je »moral-
nost funkcija življenja, ki konstituira območje duha«.
Filozof soodnosnosti Martin Buber je v svojem temeljnem delu
Načelo dialoga pojasnil dvojni odnos, ki ga imamo ljudje do sveta zunaj
sebe. Takole ugotavlja: »Svet je človeku dvoj, zaradi dvojosti njegove
drže.«5 Prva drža je odnos jaz– ti, to je odnos do drugega človeka, s
katerim vzpostavljamo medsebojnost. Drugi odnos je jaz – ono, to je
odnos do stvari. V drži jaz–ti stopa človek v sobivanje s sočlovekom.
V drži jaz–ono stopa v razmerje do stvari, ki so mu v uporabo. Odnos
jaz–ti je oseben odnos; odnos jaz–ono je neoseben, je predmeten,
imamo ga do predmetov, ki jih uporabljamo. Osebni odnos temelji
na odgovornosti in skrbi za drugega. V tem odnosu sprejemam sočlo-
veka kot svojega bližnjega, zato imam do njega ljubeč in skrben odnos.
Če nisem sposoben sočloveka sprejemati kot sodruga, ga jemljem kot
predmet uporabe in zadovoljevanja lastnih potreb. Kriza sodobnih
družbenih odnosov izvira prav iz te drže, da človek ne pristopa več k
sočloveku sobivajoče, ampak ga jemlje za predmet uporabe in ga s
tem ponižuje v neosebo.
5 Martin Buber, Načelo dialoga [Das dialogisches Prinzip], Založba 2000, Ljubljana
1982, str. 7–8.
150
žini. Ker besede mičejo, zgledi pa vlečejo, pravi pregovor. Otrok nam
reč razvije čut za odgovornost do drugega prav ob skrbnem in ljube-
čem odnosu staršev in vzgojiteljev. Če otroku umanjka starševska
ljubezen, bo največkrat ostal čustveni invalid in socialno neprilagojen.
In takemu človeku primanjkuje moralne zavesti in odgovornosti.
Bistvena razsežnost etičnega ravnanja je v tem, da človeku omo-
goča, da se dvigne nad svoj lastni interes, da premaga sebičnost in
postaja odgovoren za drugega. Z odgovornostjo do drugega stopamo
v območje etičnega zavedanja in ostvarjamo svet vrednot. Tako je
odgovornost do drugega človekova temeljna moralna drža oziroma
vrlina. Ko skrbimo za drugega, presegamo svojo nagonsko skrb za
ohranitev lastnega biološkega življenja, kar je sicer nujnost naše bio-
loške narave. Ko nismo več omejeni le na skrb za samega sebe, za
svoje življenje, ko skrbimo za drugega, s tem presegamo samega sebe.
Tako z moralnim življenjem stopamo v presežno bivanje, v duhovno
območje transcendence v njenem izvirnem pomenu – samopresega-
nja. V tem sosmislu je razumeti Tillichovo spoznanje, da je »moral-
nost funkcija življenja, ki konstituira območje duha«.
Filozof soodnosnosti Martin Buber je v svojem temeljnem delu
Načelo dialoga pojasnil dvojni odnos, ki ga imamo ljudje do sveta zunaj
sebe. Takole ugotavlja: »Svet je človeku dvoj, zaradi dvojosti njegove
drže.«5 Prva drža je odnos jaz– ti, to je odnos do drugega človeka, s
katerim vzpostavljamo medsebojnost. Drugi odnos je jaz – ono, to je
odnos do stvari. V drži jaz–ti stopa človek v sobivanje s sočlovekom.
V drži jaz–ono stopa v razmerje do stvari, ki so mu v uporabo. Odnos
jaz–ti je oseben odnos; odnos jaz–ono je neoseben, je predmeten,
imamo ga do predmetov, ki jih uporabljamo. Osebni odnos temelji
na odgovornosti in skrbi za drugega. V tem odnosu sprejemam sočlo-
veka kot svojega bližnjega, zato imam do njega ljubeč in skrben odnos.
Če nisem sposoben sočloveka sprejemati kot sodruga, ga jemljem kot
predmet uporabe in zadovoljevanja lastnih potreb. Kriza sodobnih
družbenih odnosov izvira prav iz te drže, da človek ne pristopa več k
sočloveku sobivajoče, ampak ga jemlje za predmet uporabe in ga s
tem ponižuje v neosebo.
5 Martin Buber, Načelo dialoga [Das dialogisches Prinzip], Založba 2000, Ljubljana
1982, str. 7–8.
150
