Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 151
PETER KOVA^I^ PER[IN
Filozofska utemeljitev
Ko se je judovski mislec Emmanuel Lévinas, ki je edini svoje rod-
bine preživel holokavst, spraševal, kako to, da racionalistična filozo-
fija, s katero se je ponašal prav nemški intelekt, ni znala uveljaviti
najosnovnejše etične zahteve o nedotakljivosti človeškega življenja, je
prišel do spoznanja: »Pred odkritjem biti kot temelja razumevanja in
smisla bivajočosti stoji odnos z bivajočim; ta se izraža v dejstvu, da
etično stoji pred ontološkim.«3 To pomeni, da temeljno vprašanje
filozofije ni ontološko, kjer je obtičal filozof biti Martin Heidegger,
ampak vprašanje o človekovem etosu – o tem, kako naj bivamo in
moramo bivati, da bi živeli človečno. Etos pa ni v prvi vrsti zadeva
razuma, pač pa srca, se pravi moralnega čuta, in duhovnega spozna-
nja. Racionalistična filozofija je prezrla prav to razsežnost človekove
zavesti in bivanja, ker je razmišljala o človeku in bivajočem kot o
predmetih svojega razuma, torej kot o kategorijah, ki stoje zunaj ži-
vljenjske konkretnosti. Po Lévinasu pa »izvira prvenstvo etike iz so-
odnostnosti človeka do človeka«.4 To pa se dogaja v konkretnosti
medčloveških odnosov, v vsakdanjem življenju in v danostih vsakršne
krhkosti človeškega bivanja, ker smo prikrajšana in umrljiva bitja. Ta
dejstva narekujejo človeku skrb zase in v enaki meri za drugega, ker
smo v vsem odvisni od soljudi. Skrb in odgovornost morata torej biti
osnovna kriterija medčloveških odnosov. Človek je po svoji temeljni
strukturi soodnosno bitje. Najprej v biološkem pogledu. Že rodimo
se iz medčloveškega odnosa. Vzgajajo nas naši najbližji, socializiramo,
izobražujemo in kultiviramo se v skupnosti ob pomoči drugih. Tudi
v družbenem in ekonomskem smislu smo soodvisni od skupnosti. In
živimo, oblikujemo se in uresničujemo se le v odnosu z drugimi, s
svojimi bližnjimi. V tem smislu je človek bitje v nastajanju, še ne do-
vršeno v svojem socialnem, kulturnem in duhovnem smislu.
Samo v odnosu do sočloveka pa se oblikuje etična zavest in ude-
janja moralna drža. Zato je za oblikovanje etično zrele osebe tako
pomemben medčloveški odnos, najprej seveda ljubeča vzgoja v dru-
3 Emmanuel Lévinas, Totalitet i beskonačno (Totalité et infini), VM, Sarajevo 1976,
str. 310.
4 Emmanuel Lévinas, om. d., 64.
149
Filozofska utemeljitev
Ko se je judovski mislec Emmanuel Lévinas, ki je edini svoje rod-
bine preživel holokavst, spraševal, kako to, da racionalistična filozo-
fija, s katero se je ponašal prav nemški intelekt, ni znala uveljaviti
najosnovnejše etične zahteve o nedotakljivosti človeškega življenja, je
prišel do spoznanja: »Pred odkritjem biti kot temelja razumevanja in
smisla bivajočosti stoji odnos z bivajočim; ta se izraža v dejstvu, da
etično stoji pred ontološkim.«3 To pomeni, da temeljno vprašanje
filozofije ni ontološko, kjer je obtičal filozof biti Martin Heidegger,
ampak vprašanje o človekovem etosu – o tem, kako naj bivamo in
moramo bivati, da bi živeli človečno. Etos pa ni v prvi vrsti zadeva
razuma, pač pa srca, se pravi moralnega čuta, in duhovnega spozna-
nja. Racionalistična filozofija je prezrla prav to razsežnost človekove
zavesti in bivanja, ker je razmišljala o človeku in bivajočem kot o
predmetih svojega razuma, torej kot o kategorijah, ki stoje zunaj ži-
vljenjske konkretnosti. Po Lévinasu pa »izvira prvenstvo etike iz so-
odnostnosti človeka do človeka«.4 To pa se dogaja v konkretnosti
medčloveških odnosov, v vsakdanjem življenju in v danostih vsakršne
krhkosti človeškega bivanja, ker smo prikrajšana in umrljiva bitja. Ta
dejstva narekujejo človeku skrb zase in v enaki meri za drugega, ker
smo v vsem odvisni od soljudi. Skrb in odgovornost morata torej biti
osnovna kriterija medčloveških odnosov. Človek je po svoji temeljni
strukturi soodnosno bitje. Najprej v biološkem pogledu. Že rodimo
se iz medčloveškega odnosa. Vzgajajo nas naši najbližji, socializiramo,
izobražujemo in kultiviramo se v skupnosti ob pomoči drugih. Tudi
v družbenem in ekonomskem smislu smo soodvisni od skupnosti. In
živimo, oblikujemo se in uresničujemo se le v odnosu z drugimi, s
svojimi bližnjimi. V tem smislu je človek bitje v nastajanju, še ne do-
vršeno v svojem socialnem, kulturnem in duhovnem smislu.
Samo v odnosu do sočloveka pa se oblikuje etična zavest in ude-
janja moralna drža. Zato je za oblikovanje etično zrele osebe tako
pomemben medčloveški odnos, najprej seveda ljubeča vzgoja v dru-
3 Emmanuel Lévinas, Totalitet i beskonačno (Totalité et infini), VM, Sarajevo 1976,
str. 310.
4 Emmanuel Lévinas, om. d., 64.
149
