Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 153
PETER KOVA^I^ PER[IN
Ko se je Lévinas spraševal, zakaj je človek 20. stoletja tako globoko
padel v nečlovečnost in zagrešil množične pomore, je ugotovil, da je
to bilo mogoče samo zato, ker je izgubil izpred svojega vida obličje
drugega, v katerem bi, če bi ga uzrl, prepoznal svoje lastno obličje,
obličje človeka. S tem bi se mu prebudila odgovornost do sočloveka.
Lévinas govori o obličju drugega kot o kriteriju lastnega ravnanja. –
Vse totalitarne ideologije 20. stoletja so izbrisale iz svojega zornega
vida obličje človeka; človek jim je bil le predmet uporabe, delovna sila
ali še manj, le surovina za »izdelovanje« sveta po predstavi ideološke-
ga projekta. Zato so režimi totalitarnih ideologij utemeljevali svojo
družbeno teorijo na načelu, da je vojna temelj družbenega napredka,
da družbeno stabilnost zagotavlja družbena prisila totalitarnih reži-
mov, da so množični genocidi le racionalno opravičljiva dejanja za
uresničevanje ideoloških vizij: bodisi svetovne vladavine rasno čiste
nacije nadčloveka ali za vzpostavitev brezrazredne družbe razoseblje-
nih osebkov ali sodobne globalne družbe, zanikajoče kulturno in
civilizacijsko raznovrstnost človeštva, ki bo poenoteno s prisilo mer-
katokratske ideologije svetovnega kapitala. – Tako se praksa totalita-
rizmov žal nadaljuje v naš čas.
Totalitarne ideologije se vedno utemeljujejo na racionalnih krite-
rijih, saj so »proizvod« racionalistične civilizacije, ki je reducirala ra-
zumevanje človeka na en sam pol njegove (nad)biološke biti – na ra-
zum. Razum pa ne more biti najvišji ali poslednji kriterij bivanja,
kakor ugotavlja na osnovi izkušenj stoletja vojn in genocidov tudi
sodobna filozofija. Hans Küng v svojem spisu Projekt svetovnega etosa
navaja: »Samoproblematiziranje moderne, ki sta jo Theodor W. Ador-
no in Max Horkheimer že neposredno po drugi svetovni vojni anali-
zirala kot ’dialektiko razsvetljenstva’ (Horkheimer, Adorno: Dialektik
der Aufklärung, Philosophische Fragmente, Amsterdam 1947) je danes v
veliki meri postalo splošno prepričanje, namreč, da je v naravi same-
ga racionalnega razsvetljenstva, da se razum zlahka spremeni v nespa
met. Ni vsak napredek znanosti že tudi napredek človeštva. Med
počlovečenim svetom in svetom, ki ga je treba šele humanizirati, zija
prepad. Omejena partikularna racionalnost naravoslovja in tehnike
pač ni vsa nedeljena razumnost, ni vsa resnično pametna racionalnost.
In korenita kritika razuma nujno napada ravno korenine tega razuma
151
Ko se je Lévinas spraševal, zakaj je človek 20. stoletja tako globoko
padel v nečlovečnost in zagrešil množične pomore, je ugotovil, da je
to bilo mogoče samo zato, ker je izgubil izpred svojega vida obličje
drugega, v katerem bi, če bi ga uzrl, prepoznal svoje lastno obličje,
obličje človeka. S tem bi se mu prebudila odgovornost do sočloveka.
Lévinas govori o obličju drugega kot o kriteriju lastnega ravnanja. –
Vse totalitarne ideologije 20. stoletja so izbrisale iz svojega zornega
vida obličje človeka; človek jim je bil le predmet uporabe, delovna sila
ali še manj, le surovina za »izdelovanje« sveta po predstavi ideološke-
ga projekta. Zato so režimi totalitarnih ideologij utemeljevali svojo
družbeno teorijo na načelu, da je vojna temelj družbenega napredka,
da družbeno stabilnost zagotavlja družbena prisila totalitarnih reži-
mov, da so množični genocidi le racionalno opravičljiva dejanja za
uresničevanje ideoloških vizij: bodisi svetovne vladavine rasno čiste
nacije nadčloveka ali za vzpostavitev brezrazredne družbe razoseblje-
nih osebkov ali sodobne globalne družbe, zanikajoče kulturno in
civilizacijsko raznovrstnost človeštva, ki bo poenoteno s prisilo mer-
katokratske ideologije svetovnega kapitala. – Tako se praksa totalita-
rizmov žal nadaljuje v naš čas.
Totalitarne ideologije se vedno utemeljujejo na racionalnih krite-
rijih, saj so »proizvod« racionalistične civilizacije, ki je reducirala ra-
zumevanje človeka na en sam pol njegove (nad)biološke biti – na ra-
zum. Razum pa ne more biti najvišji ali poslednji kriterij bivanja,
kakor ugotavlja na osnovi izkušenj stoletja vojn in genocidov tudi
sodobna filozofija. Hans Küng v svojem spisu Projekt svetovnega etosa
navaja: »Samoproblematiziranje moderne, ki sta jo Theodor W. Ador-
no in Max Horkheimer že neposredno po drugi svetovni vojni anali-
zirala kot ’dialektiko razsvetljenstva’ (Horkheimer, Adorno: Dialektik
der Aufklärung, Philosophische Fragmente, Amsterdam 1947) je danes v
veliki meri postalo splošno prepričanje, namreč, da je v naravi same-
ga racionalnega razsvetljenstva, da se razum zlahka spremeni v nespa
met. Ni vsak napredek znanosti že tudi napredek človeštva. Med
počlovečenim svetom in svetom, ki ga je treba šele humanizirati, zija
prepad. Omejena partikularna racionalnost naravoslovja in tehnike
pač ni vsa nedeljena razumnost, ni vsa resnično pametna racionalnost.
In korenita kritika razuma nujno napada ravno korenine tega razuma
151
