Page 154 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 154
RAZPRAVE, [TUDIJE
in prav zlahka spodkoplje vsako razumsko utemeljitev resnice in
pravičnosti. V tem je razlog, zakaj Adorno in Horkheimer vidita raz-
svetljenstvo v nezadržnem procesu samouničenja in zahtevata razsve-
tljenstvo, ki presega samega sebe.«6 Postmoderna, ki želi in mora
preseči racionalistično paradigmo, postavlja razum v meje njegovega
dometa in uveljavlja celostno razumevanje človeka in bivajočosti. Zato
pred spraševanje o biti postavlja spraševanje o možnosti, kako biti, da
bo bivanje možno, smiselno in človeka osrečujoče in da bo obstoj
sploh še mogoč. Ta vprašanja pa sprašujejo o etičnem. V tem smislu
ugotavlja Lévinas, da »etično stoji pred ontološkim«. Spraševanje o
etiki pa zadeva človekov odnos do drugega: do sočloveka in tudi do
narave, kar danes postaja čedalje bolj pereč problem.
Prav tu se pokaže, kaj je osnovna značilnost morale. Etičnost se
razkriva v medsebojnih odnosih, uresničuje se kot odgovornost in
skrb za drugega … Zato je odgovornost temeljna moralna vrlina. Psi-
holog Anton Trstenjak definira človeka kot bitje odgovornosti: »Člo-
vek je odgovorno bitje. V tem stavku je zaobsežena ena bistvenih
človekovih lastnosti.«7 Odgovornost za drugega je jedro osebnega
etosa in temelj etičnosti zato, ker le z brezpogojno odgovornostjo do
drugega priznamo sočloveka v njegovi nedotakljivosti in ga ne jemlje-
mo kot predmet polaščanja, pač pa kot meni nenadomestljivo sobi-
vajoče bitje. S tem priznavamo človeka in življenje za absolutni vred
noti. Če človek in življenje, in s tem vsa narava, nista absolutni vred
noti, je možno človeka izkoriščati, mu kratiti pravice in pogoje za
življenje, ki jih zakon sicer načeloma priznava, možno ga je tudi
uničiti, mu odvzeti življenje, kar zakon sicer prepoveduje, a k izpol-
njevanju zakonov se obvezujem le jaz sam. Nedotakljivost človeka in
svetost življenja sta torej vrednoti, ki sta nad vsakim zakonom in sta
predpostavka vsakega moralnega pravnega reda. Da pa se uveljavljata,
morata biti zapisani najprej v človekovo zavest in srce. In ker je človek
bitje v nastajanju, se pravi še ne dovršeno v primerjavi z živaljo, ki v
času svojega obstoja ne razvije nobene bistvene, nove lastnosti – to je
izključno lastnost človeškega bitja – kakor ugotavlja Trstenjak v svo-
ji antropologiji, nam etična zavest in odgovornost nista dani že z
6 Hans Küng, Svetovni etos, Založba 2000, Ljubljana 2008, str. 77–78.
7 Anton Trstenjak, Hoja za človekom, MD, Celje 1968, str. 121.
152
in prav zlahka spodkoplje vsako razumsko utemeljitev resnice in
pravičnosti. V tem je razlog, zakaj Adorno in Horkheimer vidita raz-
svetljenstvo v nezadržnem procesu samouničenja in zahtevata razsve-
tljenstvo, ki presega samega sebe.«6 Postmoderna, ki želi in mora
preseči racionalistično paradigmo, postavlja razum v meje njegovega
dometa in uveljavlja celostno razumevanje človeka in bivajočosti. Zato
pred spraševanje o biti postavlja spraševanje o možnosti, kako biti, da
bo bivanje možno, smiselno in človeka osrečujoče in da bo obstoj
sploh še mogoč. Ta vprašanja pa sprašujejo o etičnem. V tem smislu
ugotavlja Lévinas, da »etično stoji pred ontološkim«. Spraševanje o
etiki pa zadeva človekov odnos do drugega: do sočloveka in tudi do
narave, kar danes postaja čedalje bolj pereč problem.
Prav tu se pokaže, kaj je osnovna značilnost morale. Etičnost se
razkriva v medsebojnih odnosih, uresničuje se kot odgovornost in
skrb za drugega … Zato je odgovornost temeljna moralna vrlina. Psi-
holog Anton Trstenjak definira človeka kot bitje odgovornosti: »Člo-
vek je odgovorno bitje. V tem stavku je zaobsežena ena bistvenih
človekovih lastnosti.«7 Odgovornost za drugega je jedro osebnega
etosa in temelj etičnosti zato, ker le z brezpogojno odgovornostjo do
drugega priznamo sočloveka v njegovi nedotakljivosti in ga ne jemlje-
mo kot predmet polaščanja, pač pa kot meni nenadomestljivo sobi-
vajoče bitje. S tem priznavamo človeka in življenje za absolutni vred
noti. Če človek in življenje, in s tem vsa narava, nista absolutni vred
noti, je možno človeka izkoriščati, mu kratiti pravice in pogoje za
življenje, ki jih zakon sicer načeloma priznava, možno ga je tudi
uničiti, mu odvzeti življenje, kar zakon sicer prepoveduje, a k izpol-
njevanju zakonov se obvezujem le jaz sam. Nedotakljivost človeka in
svetost življenja sta torej vrednoti, ki sta nad vsakim zakonom in sta
predpostavka vsakega moralnega pravnega reda. Da pa se uveljavljata,
morata biti zapisani najprej v človekovo zavest in srce. In ker je človek
bitje v nastajanju, se pravi še ne dovršeno v primerjavi z živaljo, ki v
času svojega obstoja ne razvije nobene bistvene, nove lastnosti – to je
izključno lastnost človeškega bitja – kakor ugotavlja Trstenjak v svo-
ji antropologiji, nam etična zavest in odgovornost nista dani že z
6 Hans Küng, Svetovni etos, Založba 2000, Ljubljana 2008, str. 77–78.
7 Anton Trstenjak, Hoja za človekom, MD, Celje 1968, str. 121.
152
