Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 155
PETER KOVA^I^ PER[IN
rojstvom, kot so nam dani nagoni, pač pa ju je treba otroku privzgo-
iti od detinstva dalje in jo mora vsak posameznik razvijati, osmišljati
in krepiti skozi vse svoje življenje.
Odgovornost in skrb za drugega ni le sredstvo našega počlovečeva-
nja, pač pa omogoča tudi polnost življenja, nas duhovno bogati. Na-
sprotno pa nas zloraba sočloveka človeško prazni, da postajamo nečlo-
veški, v skrajnem primeru zverinski do sočloveka. Podobno je tudi z
našim odnosom do sveta narave. Ker me šele sobivanje z drugim
vzpostavlja kot človeka in mi omogoča samopreseganje v območje
duhovnega, velja, da je človek človeški šele tedaj, ko živi za drugega. Biti
za drugega ni le dolžnost, ki izvira iz naše medsebojne soodvisnosti (od
rojstva do smrti smo odvisni drug od drugega), pač pa tudi edina mož-
nost, da se polno uresničimo in da presežemo zgolj biološko bivanje in
vstopimo v območje duhovne zavesti, ki presega racionalno zavedanje.
Sobivanje je tako eno temeljnih načel humanega bivanja, tembolj
danes spričo naraščajočega razvrednotenja medčloveških odnosov.
Danes pa smo prisiljeni opustiti ne le predmetenje in s tem uporabo
sočloveka, pač pa tudi neodgovorno uporabo narave. Sodobna glo-
balna ekološka kriza nam nalaga, da se odvrnemo od izkoriščevalske-
ga odnosa tudi do narave, da tudi tu sestopimo iz procesa vsesplošne
dehumanizacije sveta ter uveljavimo načelo sobivanja.
Če hočemo v naši družbi ostvariti humano življenje in če hočemo
sami pri sebi napredovati v človečnosti, je nujno, da vzpostavimo med
seboj sožitje. To pomeni, da drug drugega sprejemamo odprto, brez
zadržkov, v njegovi drugačnosti, v njegovi enkratnosti in da ga kot
takega tudi zavarujemo, kar pomeni, da mu tudi omogočamo njego-
vo enkratnost in drugačnost od nas samih. To je po ugotovitvah ve-
čine sodobnih filozofov etike življenjska nuja, če hoče človeštvo v
sedanjih razmerah preživeti. Zato ugotavlja Hans Küng, avtor ideje o
svetovnem etosu, v svoji knjigi Svetovni etos, da »katastrofalen eko-
nomski, socialni, politični in ekološki razvoj … kliče po svetovnem
etosu kot nujno potrebnem za preživetje človeštva na tej zemlji«.8
Univerzalni etos pa je etos sobivanja, sožitja. Toliko bolj velja za nas
kristjane, da ta etos uresničujemo v svojem življenju, ker nas k temu
ne zavezuje samo človeško spoznanje, pač pa tudi beseda Svetega pisma.
8 Hans Küng, Svetovni etos, Založba 2000, Ljubljana 2008, str. 59.
153
rojstvom, kot so nam dani nagoni, pač pa ju je treba otroku privzgo-
iti od detinstva dalje in jo mora vsak posameznik razvijati, osmišljati
in krepiti skozi vse svoje življenje.
Odgovornost in skrb za drugega ni le sredstvo našega počlovečeva-
nja, pač pa omogoča tudi polnost življenja, nas duhovno bogati. Na-
sprotno pa nas zloraba sočloveka človeško prazni, da postajamo nečlo-
veški, v skrajnem primeru zverinski do sočloveka. Podobno je tudi z
našim odnosom do sveta narave. Ker me šele sobivanje z drugim
vzpostavlja kot človeka in mi omogoča samopreseganje v območje
duhovnega, velja, da je človek človeški šele tedaj, ko živi za drugega. Biti
za drugega ni le dolžnost, ki izvira iz naše medsebojne soodvisnosti (od
rojstva do smrti smo odvisni drug od drugega), pač pa tudi edina mož-
nost, da se polno uresničimo in da presežemo zgolj biološko bivanje in
vstopimo v območje duhovne zavesti, ki presega racionalno zavedanje.
Sobivanje je tako eno temeljnih načel humanega bivanja, tembolj
danes spričo naraščajočega razvrednotenja medčloveških odnosov.
Danes pa smo prisiljeni opustiti ne le predmetenje in s tem uporabo
sočloveka, pač pa tudi neodgovorno uporabo narave. Sodobna glo-
balna ekološka kriza nam nalaga, da se odvrnemo od izkoriščevalske-
ga odnosa tudi do narave, da tudi tu sestopimo iz procesa vsesplošne
dehumanizacije sveta ter uveljavimo načelo sobivanja.
Če hočemo v naši družbi ostvariti humano življenje in če hočemo
sami pri sebi napredovati v človečnosti, je nujno, da vzpostavimo med
seboj sožitje. To pomeni, da drug drugega sprejemamo odprto, brez
zadržkov, v njegovi drugačnosti, v njegovi enkratnosti in da ga kot
takega tudi zavarujemo, kar pomeni, da mu tudi omogočamo njego-
vo enkratnost in drugačnost od nas samih. To je po ugotovitvah ve-
čine sodobnih filozofov etike življenjska nuja, če hoče človeštvo v
sedanjih razmerah preživeti. Zato ugotavlja Hans Küng, avtor ideje o
svetovnem etosu, v svoji knjigi Svetovni etos, da »katastrofalen eko-
nomski, socialni, politični in ekološki razvoj … kliče po svetovnem
etosu kot nujno potrebnem za preživetje človeštva na tej zemlji«.8
Univerzalni etos pa je etos sobivanja, sožitja. Toliko bolj velja za nas
kristjane, da ta etos uresničujemo v svojem življenju, ker nas k temu
ne zavezuje samo človeško spoznanje, pač pa tudi beseda Svetega pisma.
8 Hans Küng, Svetovni etos, Založba 2000, Ljubljana 2008, str. 59.
153
