Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 156
RAZPRAVE, [TUDIJE
Teološka utemeljitev
Danes smo kot narod spet usodno razklani. Ne zmoremo niti tis-
tega osnovnega sodelovanja med pripadniki različnih političnih in
nazorskih opredelitev, ki je potrebno za nemoteno funkcioniranje
države. A če se želimo kot državna skupnost uspešno vključevati v
mednarodno življenje, moramo vzpostaviti trdno in ustvarjalno med-
sebojno sožitje, torej več kot je le znosno življenje drug ob drugem.
Sožitje zahteva brezpogojno sprejemanje drugega v njegovi drugačnos-
ti. Sožitja pa v narodu, ki ga razdvajajo zgodovinski spori in zamere,
ni mogoče vzpostaviti, dokler ni dosežena sprava med ljudmi. A vsi
pozivi k narodni pomiritvi, zgleda, pri nas izzivajo le še večji razkol. In
tu mislim, da je prednostna naloga nas kristjanov, ne glede na različno
cerkveno pripadnost, da si prizadevamo za narodno pomiritev, in je
tudi naša krivda, da do sprave v našem narodu še ni prišlo. Sprava za
kristjane namreč ne pomeni le medsebojne pomiritve sprtih strani ali
posameznikov, pač pa je temeljno religiozno dejanje naše vere.
Apostol Pavel pravi v 2. pismu Korinčanom: »Vse pa je iz Boga, ki
nas je spravil s seboj in ki nam je dal službo sprave; zakaj Bog je v
Kristusu svet spravil s seboj s tem, da jim njih grehov ni prisojal in je
razglasil med nami nauk sprave. Namesto Kristusa smo poslani, ka-
kor da Bog opominja po nas. Zaradi Kristusa prosimo: spravite se z
Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosilca greha, da bi
mi po njem postali Božja pravičnost.« (2 Kor 5,18–19) In v nadaljeva-
nju apostol Pavel jasno pove, kako naj postane kristjan znamenje
Božje pravičnosti: »V ničemer ne dajajmo nobenega pohujšanja, da
naša služba ne bi bila grajana, temveč se v vsem skazujmo kot Božji
služabniki v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah,
v ranah, v ječah, pri uporih, v naporih, v prečutih nočeh, v postih, s
čistostjo, z znanjem, s prizanesljivostjo, s prijaznostjo, v Svetem Duhu,
v nehlinjeni ljubezni, z oznanjevanjem resnice, z Božjo močjo; z orož-
jem pravičnosti v desni in levi; v časti in nečasti, na slabem in dobrem
glasu; kakor zapeljivci in vendar resnični, kakor nepoznani in vendar
spoznani, kakor umirajoči in glejte živimo, kakor stepeni in vendar
ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli; kakor ubogi, pa mnoge
bogatimo; kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse.« (2 Kor 6,3–8)
154
Teološka utemeljitev
Danes smo kot narod spet usodno razklani. Ne zmoremo niti tis-
tega osnovnega sodelovanja med pripadniki različnih političnih in
nazorskih opredelitev, ki je potrebno za nemoteno funkcioniranje
države. A če se želimo kot državna skupnost uspešno vključevati v
mednarodno življenje, moramo vzpostaviti trdno in ustvarjalno med-
sebojno sožitje, torej več kot je le znosno življenje drug ob drugem.
Sožitje zahteva brezpogojno sprejemanje drugega v njegovi drugačnos-
ti. Sožitja pa v narodu, ki ga razdvajajo zgodovinski spori in zamere,
ni mogoče vzpostaviti, dokler ni dosežena sprava med ljudmi. A vsi
pozivi k narodni pomiritvi, zgleda, pri nas izzivajo le še večji razkol. In
tu mislim, da je prednostna naloga nas kristjanov, ne glede na različno
cerkveno pripadnost, da si prizadevamo za narodno pomiritev, in je
tudi naša krivda, da do sprave v našem narodu še ni prišlo. Sprava za
kristjane namreč ne pomeni le medsebojne pomiritve sprtih strani ali
posameznikov, pač pa je temeljno religiozno dejanje naše vere.
Apostol Pavel pravi v 2. pismu Korinčanom: »Vse pa je iz Boga, ki
nas je spravil s seboj in ki nam je dal službo sprave; zakaj Bog je v
Kristusu svet spravil s seboj s tem, da jim njih grehov ni prisojal in je
razglasil med nami nauk sprave. Namesto Kristusa smo poslani, ka-
kor da Bog opominja po nas. Zaradi Kristusa prosimo: spravite se z
Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosilca greha, da bi
mi po njem postali Božja pravičnost.« (2 Kor 5,18–19) In v nadaljeva-
nju apostol Pavel jasno pove, kako naj postane kristjan znamenje
Božje pravičnosti: »V ničemer ne dajajmo nobenega pohujšanja, da
naša služba ne bi bila grajana, temveč se v vsem skazujmo kot Božji
služabniki v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah,
v ranah, v ječah, pri uporih, v naporih, v prečutih nočeh, v postih, s
čistostjo, z znanjem, s prizanesljivostjo, s prijaznostjo, v Svetem Duhu,
v nehlinjeni ljubezni, z oznanjevanjem resnice, z Božjo močjo; z orož-
jem pravičnosti v desni in levi; v časti in nečasti, na slabem in dobrem
glasu; kakor zapeljivci in vendar resnični, kakor nepoznani in vendar
spoznani, kakor umirajoči in glejte živimo, kakor stepeni in vendar
ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli; kakor ubogi, pa mnoge
bogatimo; kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse.« (2 Kor 6,3–8)
154
