Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 157
PETER KOVA^I^ PER[IN
Dejanje sprave je torej po Pavlu temeljno dejanje naše krščanske
vere, ker po naši medsebojni spravi stopa v svet Božja pravičnost.
Stopa pa po medsebojnem odpuščanju in sožitju. Tako uči apostol
Pavel, ko razlaga, da je Bog po Jezusu spravil svet s seboj s tem, da ni
prisodil ljudem grehov, torej nam je grehe in naše nepopolnosti od-
pustil. To pa pomeni, da je brezpogojno pozabil na naše grehe. Zato
je to tudi naša temeljna krščanska dolžnost drug do drugega, da si
med seboj brezpogojno odpuščamo, kakor nas je Jezus učil v molitvi
Očenaš: »in odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo svo-
jim dolžnikom«. Globlji smisel te prošnje bi se glasil: In pomagaj nam,
da bomo odpuščali svojim dolžnikom, kakor nam odpuščaš ti. Ker
Bog odpušča brezpogojno, ker je Ljubezen. In za odpuščanje ne po
trebuje, da nas kaznuje oziroma da mu mi dajemo zadoščenje, ker
nobeno človeško dejanje zadoščevanja ne more samo po sebi obnovi-
ti zaveze z edinim, ki je Svetost sama, ampak je to zadoščenje lahko
dal le pravični Božji sin, kakor v duhu starozaveznega razumevanja
zadoščevanja za grehe razlaga Pavel Jezusovo trpljenje in smrt: »Zato
se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in zanesljiv
veliki duhovnik, da bi v tem, kar se nanaša na Boga, dosegel spravo
za grehe ljudstva.« (Heb 2,17) Smisel Jezusovega trpljenja pa je usmi-
ljenje, ki predpostavlja vnaprejšnjo oprostitev brez zahteve za zado
stitev za grehe. Kajti Božje odpuščanje je apriorno in brezpogojno.
Danski protestantski teolog Søren Kierkeggard v svojih Krščan-
skih nagovorih pravi: »Veličina Boga je v tem, da odpušča, da ima so-
čutje, je v tem, da je v tej veličini, ki mu je lastna, večji od srca, ki se
obsoja …«9 Kriterij naše drže je to Božje sočutje s človekom, ki daleč
presega naše srce, ki tako rado obsoja sebe in druge in zahteva popra-
vo krivic. Bog ne terja nobene fizične žrtve od nas ali zadoščenja, da
nam odpusti, ampak le skesanost našega srca in odprtost za sočlove-
ka. Edini pogoj za odpuščanje je v tem, da tudi mi enako ravnamo do
svojih »dolžnikov« kot on do nas, da jim brezpogojno odpuščamo. V
tem je torej naša služba sprave, da vzpostavljamo spravo z medseboj-
nim odpuščanjem, kakor naroča apostol. Tako je naše medsebojno
odpuščanje in naša medsebojna bratska ljubezen dejanje in znamenje,
9 Søren Kierkeggard, Christliche Reden, IV. del, 6. poglavje.
155
Dejanje sprave je torej po Pavlu temeljno dejanje naše krščanske
vere, ker po naši medsebojni spravi stopa v svet Božja pravičnost.
Stopa pa po medsebojnem odpuščanju in sožitju. Tako uči apostol
Pavel, ko razlaga, da je Bog po Jezusu spravil svet s seboj s tem, da ni
prisodil ljudem grehov, torej nam je grehe in naše nepopolnosti od-
pustil. To pa pomeni, da je brezpogojno pozabil na naše grehe. Zato
je to tudi naša temeljna krščanska dolžnost drug do drugega, da si
med seboj brezpogojno odpuščamo, kakor nas je Jezus učil v molitvi
Očenaš: »in odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo svo-
jim dolžnikom«. Globlji smisel te prošnje bi se glasil: In pomagaj nam,
da bomo odpuščali svojim dolžnikom, kakor nam odpuščaš ti. Ker
Bog odpušča brezpogojno, ker je Ljubezen. In za odpuščanje ne po
trebuje, da nas kaznuje oziroma da mu mi dajemo zadoščenje, ker
nobeno človeško dejanje zadoščevanja ne more samo po sebi obnovi-
ti zaveze z edinim, ki je Svetost sama, ampak je to zadoščenje lahko
dal le pravični Božji sin, kakor v duhu starozaveznega razumevanja
zadoščevanja za grehe razlaga Pavel Jezusovo trpljenje in smrt: »Zato
se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in zanesljiv
veliki duhovnik, da bi v tem, kar se nanaša na Boga, dosegel spravo
za grehe ljudstva.« (Heb 2,17) Smisel Jezusovega trpljenja pa je usmi-
ljenje, ki predpostavlja vnaprejšnjo oprostitev brez zahteve za zado
stitev za grehe. Kajti Božje odpuščanje je apriorno in brezpogojno.
Danski protestantski teolog Søren Kierkeggard v svojih Krščan-
skih nagovorih pravi: »Veličina Boga je v tem, da odpušča, da ima so-
čutje, je v tem, da je v tej veličini, ki mu je lastna, večji od srca, ki se
obsoja …«9 Kriterij naše drže je to Božje sočutje s človekom, ki daleč
presega naše srce, ki tako rado obsoja sebe in druge in zahteva popra-
vo krivic. Bog ne terja nobene fizične žrtve od nas ali zadoščenja, da
nam odpusti, ampak le skesanost našega srca in odprtost za sočlove-
ka. Edini pogoj za odpuščanje je v tem, da tudi mi enako ravnamo do
svojih »dolžnikov« kot on do nas, da jim brezpogojno odpuščamo. V
tem je torej naša služba sprave, da vzpostavljamo spravo z medseboj-
nim odpuščanjem, kakor naroča apostol. Tako je naše medsebojno
odpuščanje in naša medsebojna bratska ljubezen dejanje in znamenje,
9 Søren Kierkeggard, Christliche Reden, IV. del, 6. poglavje.
155
