Page 158 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 158
RAZPRAVE, [TUDIJE
izraz in udejanjanje Božje pravičnosti v našem konkretnem življenju
in okolju. Ta vidik sprave še dodatno utemelji dejstvo, ki ga naglaša
Jezusova molitev Očenaš, ki pogojuje Božje odpuščanje z našim med-
sebojnim odpuščanjem, ne zahteva pa nobenega zadoščenja ali popra-
ve krivic.
Pavlova teološka misel o zadoščevanju za grehe in o Jezusu kot
spravni žrtvi ustvarja na prvi pogled določeno protislovje z evan-
geljskim naukom. Razumeti je treba, da Pavel govori kot Jud in da
nagovarja sorojake Jude, ki so po Mojzesovi postavi praznovali vsako
leto dan sprave – jom hakkipurim. Na ta dan je veliki duhovnik opra
vil spravno daritev v duhu nomadskega religioznega obreda. Veliki
duhovnik je najprej žrtvoval junca v spravo za svoje in svoje hiše gre-
he, nato pa je od dveh kozlov z žrebom izbral prvega, ki ga je daroval
na oltarju v spravo Bogu, z njegovo krvjo pa je pokropil ljudstvo, kar
je bilo simbolno dejanje očiščenja grehov. Prelitje krvi kot vira življe-
nja je namreč imelo poseben religiozni pomen, predstavljalo je naj
večjo možno žrtev za pomiritev božanstva. Na drugega kozla je veliki
duhovnik položil roke in s tem simbolično nanj prenesel grehe
ljudstva, nato pa ga je nagnal v puščavo za pomiritev Azazela, demo-
na pustinje. Ta simbolni obred je sam po sebi kazal tudi na pojmova-
nje sprave, ki zahteva krvno in s tem fizično zadoščenje za greh, kar
je odraz nomadske kulture, ki jo je plemenska kultura Hebrejcev
nadaljevala.
Spravni obred naj bi z žrtvovanjem »svete« živali, s kesanjem
ljudstva in posledično Božjim odpuščanjem, kar je simbolni obred
ponazarjal, obnovil zavezo z Bogom z medsebojno pomiritvijo. Pavel
primerja judovski spravni obred, žrtvovanje »nedolžne« živali s Kri
stusovim žrtvovanjem in smrtjo na križu kot dejanjem odrešitve
grehov ljudi in s tem sprave z Bogom. Jezus naj bi kot veliki duhovnik
nove zaveze žrtvoval samega sebe v spravni dar Bogu in mu s tem dal
zadoščenje v imenu človeškega rodu. Pavlinsko razumevanje sprave
ostaja v tem vidiku naslonjeno na Mojzesovo postavo: Bog naj bi
terjal zadoščenje za greh, ker šele zadoščenje prinaša spravo. In ker
Bog neskončno presega človeka, je lahko ustrezna odkupnina za
grehe le žrtvovanje neskončnega bitja – Božjega sina. Bogu namreč
ne more za grehe ljudi zadostiti noben človek, pač pa le Božji sin.
156
izraz in udejanjanje Božje pravičnosti v našem konkretnem življenju
in okolju. Ta vidik sprave še dodatno utemelji dejstvo, ki ga naglaša
Jezusova molitev Očenaš, ki pogojuje Božje odpuščanje z našim med-
sebojnim odpuščanjem, ne zahteva pa nobenega zadoščenja ali popra-
ve krivic.
Pavlova teološka misel o zadoščevanju za grehe in o Jezusu kot
spravni žrtvi ustvarja na prvi pogled določeno protislovje z evan-
geljskim naukom. Razumeti je treba, da Pavel govori kot Jud in da
nagovarja sorojake Jude, ki so po Mojzesovi postavi praznovali vsako
leto dan sprave – jom hakkipurim. Na ta dan je veliki duhovnik opra
vil spravno daritev v duhu nomadskega religioznega obreda. Veliki
duhovnik je najprej žrtvoval junca v spravo za svoje in svoje hiše gre-
he, nato pa je od dveh kozlov z žrebom izbral prvega, ki ga je daroval
na oltarju v spravo Bogu, z njegovo krvjo pa je pokropil ljudstvo, kar
je bilo simbolno dejanje očiščenja grehov. Prelitje krvi kot vira življe-
nja je namreč imelo poseben religiozni pomen, predstavljalo je naj
večjo možno žrtev za pomiritev božanstva. Na drugega kozla je veliki
duhovnik položil roke in s tem simbolično nanj prenesel grehe
ljudstva, nato pa ga je nagnal v puščavo za pomiritev Azazela, demo-
na pustinje. Ta simbolni obred je sam po sebi kazal tudi na pojmova-
nje sprave, ki zahteva krvno in s tem fizično zadoščenje za greh, kar
je odraz nomadske kulture, ki jo je plemenska kultura Hebrejcev
nadaljevala.
Spravni obred naj bi z žrtvovanjem »svete« živali, s kesanjem
ljudstva in posledično Božjim odpuščanjem, kar je simbolni obred
ponazarjal, obnovil zavezo z Bogom z medsebojno pomiritvijo. Pavel
primerja judovski spravni obred, žrtvovanje »nedolžne« živali s Kri
stusovim žrtvovanjem in smrtjo na križu kot dejanjem odrešitve
grehov ljudi in s tem sprave z Bogom. Jezus naj bi kot veliki duhovnik
nove zaveze žrtvoval samega sebe v spravni dar Bogu in mu s tem dal
zadoščenje v imenu človeškega rodu. Pavlinsko razumevanje sprave
ostaja v tem vidiku naslonjeno na Mojzesovo postavo: Bog naj bi
terjal zadoščenje za greh, ker šele zadoščenje prinaša spravo. In ker
Bog neskončno presega človeka, je lahko ustrezna odkupnina za
grehe le žrtvovanje neskončnega bitja – Božjega sina. Bogu namreč
ne more za grehe ljudi zadostiti noben človek, pač pa le Božji sin.
156
