Page 159 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 159
PETER KOVA^I^ PER[IN
Pavlinska teologija sprave, ki se navezuje na starozavezno žrtvova-
nje spravnega daru, je odločilno vplivala na razumevanje sprave v
krščanski teologiji vse do moderne dobe. Ker je pojem sprave eden
ključnih pojmov krščanstva, je imelo to bistvene posledice za krščan-
sko pastoralno oznanjevanje in prakso, ki se do danes ne more osvo-
boditi koncepta žrtvovanja in vseh prisil, ki iz tega sledijo.
Toda že Pavel napravi v svojem razglabljanju bistven premik v
pojmovanju žrtvenega daru od fizične k duhovni žrtvi. Jezus se za-
vestno žrtvuje, ni nekakšen materialen objekt žrtvovanja. Njegova
žrtev je neskončna in zato vredna Boga, ker je prostovoljna. Če Pavel
poudarja, da je za grehe ljudi dal zadoščenje lahko le Božji sin, pa ne
postavlja ločnice med odnosom Boga do človeka, saj poudarja, da Bog
brezpogojno odpušča človeku po Kristusu in da mora verujoči zavze-
ti enak odnos do sočloveka. Zato smo za spravo med nami odgovor-
ni mi, ne le sami pred sabo, temveč tudi pred Bogom, ker prav po
našem medsebojnem odpuščanju in sprejemanju drug drugega pri-
haja v svet Božja pravičnost, kakor uči apostol Pavel. – Za to dejanje
medsebojne sprave pa je potrebna moralna moč, naša etična preo-
brazba.
Že judovstvo je v času svojega religioznega zorenja napravilo obrat
od stvarne žrtve, tj. »grešnega kozla«, k osebni etični preobrazbi člo-
veka kot pogoju obnove zaveze z Bogom. Prerok Izaija je zahteval
moralno preobrazbo kot pogoj za spravo z Bogom: »Čemu mi bodo
vaše številne klavne daritve, govori Gospod. […] Nehajte mi prinašati
ničeve daritve, kadilo mi je gnusoba. […] Tudi če množite svoje molit-
ve, vas ne poslušam, vaše roke so polne krvi. Umijte se, očistite se!
Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati
hudo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatira-
nemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo.« (Iz 1,11–17) To stališče se
je pri Judih utrdilo šele z rabinsko teologijo po padcu jeruzalemskega
templja v času babilonskega suženjstva, namreč stališče, da je potreb-
na moralna preobrazba – spreobrnitev, da bi se spet obnovila zaveza
z Bogom. Knjiga rabinskih teoloških razlag Mišna poudarja, da je
sprava moralno dejanje posameznika, po katerem lahko človek pri-
čakuje in doseže Božje odpuščanje le, če se je spravil s svojim bližnjim.
Sprava dobi tako pomen osebnega etičnega dejanja.
157
Pavlinska teologija sprave, ki se navezuje na starozavezno žrtvova-
nje spravnega daru, je odločilno vplivala na razumevanje sprave v
krščanski teologiji vse do moderne dobe. Ker je pojem sprave eden
ključnih pojmov krščanstva, je imelo to bistvene posledice za krščan-
sko pastoralno oznanjevanje in prakso, ki se do danes ne more osvo-
boditi koncepta žrtvovanja in vseh prisil, ki iz tega sledijo.
Toda že Pavel napravi v svojem razglabljanju bistven premik v
pojmovanju žrtvenega daru od fizične k duhovni žrtvi. Jezus se za-
vestno žrtvuje, ni nekakšen materialen objekt žrtvovanja. Njegova
žrtev je neskončna in zato vredna Boga, ker je prostovoljna. Če Pavel
poudarja, da je za grehe ljudi dal zadoščenje lahko le Božji sin, pa ne
postavlja ločnice med odnosom Boga do človeka, saj poudarja, da Bog
brezpogojno odpušča človeku po Kristusu in da mora verujoči zavze-
ti enak odnos do sočloveka. Zato smo za spravo med nami odgovor-
ni mi, ne le sami pred sabo, temveč tudi pred Bogom, ker prav po
našem medsebojnem odpuščanju in sprejemanju drug drugega pri-
haja v svet Božja pravičnost, kakor uči apostol Pavel. – Za to dejanje
medsebojne sprave pa je potrebna moralna moč, naša etična preo-
brazba.
Že judovstvo je v času svojega religioznega zorenja napravilo obrat
od stvarne žrtve, tj. »grešnega kozla«, k osebni etični preobrazbi člo-
veka kot pogoju obnove zaveze z Bogom. Prerok Izaija je zahteval
moralno preobrazbo kot pogoj za spravo z Bogom: »Čemu mi bodo
vaše številne klavne daritve, govori Gospod. […] Nehajte mi prinašati
ničeve daritve, kadilo mi je gnusoba. […] Tudi če množite svoje molit-
ve, vas ne poslušam, vaše roke so polne krvi. Umijte se, očistite se!
Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati
hudo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatira-
nemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo.« (Iz 1,11–17) To stališče se
je pri Judih utrdilo šele z rabinsko teologijo po padcu jeruzalemskega
templja v času babilonskega suženjstva, namreč stališče, da je potreb-
na moralna preobrazba – spreobrnitev, da bi se spet obnovila zaveza
z Bogom. Knjiga rabinskih teoloških razlag Mišna poudarja, da je
sprava moralno dejanje posameznika, po katerem lahko človek pri-
čakuje in doseže Božje odpuščanje le, če se je spravil s svojim bližnjim.
Sprava dobi tako pomen osebnega etičnega dejanja.
157
