Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 160
RAZPRAVE, [TUDIJE
Jezus izhaja iz rabinskega izročila, ko naroča: »Če torej prineseš
svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe,
pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej s svojim bratom
spraviš, potem pa pridi in daruj svoj dar.« (Mt 5,24) In Pavel nadalju-
je Jezusov nauk, ko poudarja, da ima kristjan dolžnost spravnega
dejanja do svojega bližnjega, do sočloveka, ker mu njegovo dejanje
odpuščanja in sprejetja drugega odpira pot do sprave z Bogom in
omogoča, da Božja pravičnost zasije med ljudmi. Prakrščanski pojem
sprave, ki ga izraža grška beseda hilaomai (spravim koga s seboj, po-
mirim, pridobim si naklonjenost),10 uporablja pa ga izvorno besedilo
Pavlovih pisem, označuje izrazito medosebni etični odnos. Poudarek
je torej na moji odgovornosti: ne samo da odpustim krivico, ki mi je
bila storjena, in ostajam zaprt vase, pač pa se moram spraviti z bliž-
njim, ki sem ga prizadejal ali je on mene. To pa pomeni, da moram z
njim zaživeti v sožitju. – Ta etični vidik sprave je bistven za evangeljsko
teologijo.
Spravo v evangeljskem pomenu bi morali razumeti in udejanjati
prav današnji kristjani, še posebej med slovenskim narodom. Za spra-
vo, ki pač zahteva moralno preobrazbo nas samih, smo odgovorni prav
mi. Je temeljno dejanje in dolžnost naše vere, zato tudi izkazilo, potr-
dilo naše vernosti. Sprava je zastonjsko, brezpogojno dejanje odpuš-
čanja, ki zahteva od kristjana osebno odpoved lastnemu ponosu in
juridični pravici do poprave krivic ter zahteva brezpogojno sprejetje
»nasprotnikov« v njihovi drugačnosti, četudi niso pripravljeni ravnati
enako. Le tako lahko stopi Božja pravičnost v človeški svet.
Sprava je danes v naši družbi življenjsko nujna. K njej je pozval
prvi Edvard Kocbek v svojem intervjuju za tržaško revijo Zaliv leta
1975, ko je pretrgal des etletja dolgo javno zaroto molka o povojnih
pobojih: »Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako
dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priz-
namo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne
bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.« Poziv k
10 V Vulgati, latinskem prevodu Biblije, pa je hebrejska beseda kipper oziroma grška
hilaskesthai latinjena kot expiatio (sprava, pomiritev, poravnava), kar bolj kaže na
rimski smisel za pravno urejanje medčloveških odnosov; prevajana pa je tudi kot
propitiatio oziroma z glagolom propitio (doseči naklonjenost koga, pomiriti ga).
158
Jezus izhaja iz rabinskega izročila, ko naroča: »Če torej prineseš
svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe,
pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej s svojim bratom
spraviš, potem pa pridi in daruj svoj dar.« (Mt 5,24) In Pavel nadalju-
je Jezusov nauk, ko poudarja, da ima kristjan dolžnost spravnega
dejanja do svojega bližnjega, do sočloveka, ker mu njegovo dejanje
odpuščanja in sprejetja drugega odpira pot do sprave z Bogom in
omogoča, da Božja pravičnost zasije med ljudmi. Prakrščanski pojem
sprave, ki ga izraža grška beseda hilaomai (spravim koga s seboj, po-
mirim, pridobim si naklonjenost),10 uporablja pa ga izvorno besedilo
Pavlovih pisem, označuje izrazito medosebni etični odnos. Poudarek
je torej na moji odgovornosti: ne samo da odpustim krivico, ki mi je
bila storjena, in ostajam zaprt vase, pač pa se moram spraviti z bliž-
njim, ki sem ga prizadejal ali je on mene. To pa pomeni, da moram z
njim zaživeti v sožitju. – Ta etični vidik sprave je bistven za evangeljsko
teologijo.
Spravo v evangeljskem pomenu bi morali razumeti in udejanjati
prav današnji kristjani, še posebej med slovenskim narodom. Za spra-
vo, ki pač zahteva moralno preobrazbo nas samih, smo odgovorni prav
mi. Je temeljno dejanje in dolžnost naše vere, zato tudi izkazilo, potr-
dilo naše vernosti. Sprava je zastonjsko, brezpogojno dejanje odpuš-
čanja, ki zahteva od kristjana osebno odpoved lastnemu ponosu in
juridični pravici do poprave krivic ter zahteva brezpogojno sprejetje
»nasprotnikov« v njihovi drugačnosti, četudi niso pripravljeni ravnati
enako. Le tako lahko stopi Božja pravičnost v človeški svet.
Sprava je danes v naši družbi življenjsko nujna. K njej je pozval
prvi Edvard Kocbek v svojem intervjuju za tržaško revijo Zaliv leta
1975, ko je pretrgal des etletja dolgo javno zaroto molka o povojnih
pobojih: »Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako
dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priz-
namo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne
bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.« Poziv k
10 V Vulgati, latinskem prevodu Biblije, pa je hebrejska beseda kipper oziroma grška
hilaskesthai latinjena kot expiatio (sprava, pomiritev, poravnava), kar bolj kaže na
rimski smisel za pravno urejanje medčloveških odnosov; prevajana pa je tudi kot
propitiatio oziroma z glagolom propitio (doseči naklonjenost koga, pomiriti ga).
158
