Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 161
PETER KOVA^I^ PER[IN
spravi se je rodil iz ranjene zavesti o naši narodni trag ediji, razumljen
pa je bil prav pri velikem delu kristjanov napačno – kot zahteva po
popravi krivic in po nekakšnem obračunu, ki bi dal zadoščenje za
storjene kriv ice. Toda sprava je moralno dejanje in zahteva brezpogoj-
no odpuščanje, ne pa popravo krivic in zadoščenje s kaznovanjem
nasprotnikov, kar bi pomenilo uveljavitev starozaveznega talionskega
zakona: zob za zob. To je v nasprotju z evangeljskim naukom in na-
ročilom Pavlove teologije, da se po naši medsebojni spravi izkazuje
naša vera in prihaja v svet Božja pravičnost.
Slovenska katoliška teologija v svojem večinskem pastoralnem
delu ni presegla srednjeveške sholastične teološke teze o krutem
Bogu, ki zahteva žrtev,11 ampak jo je v skladu s svojo ideologijo poli-
tičnega katoliškega integrizma celo sprevrženo zaobrnila v njenem
bistvu. Spravo kot zadoščevanje Bogu je aplicirala na zadostitev inte-
resom Cerkve kot institucije, ker naj bi bila Cerkev Božje namestništvo
na zemlji. V tem je bistvo shizme političnega katolicizma, ki še vedno
obvladuje velik del slovenske katoliške hierarhije in vernikov.
V nasprotju s takimi nazori je že antropolog in teolog Anton
Trstenjak, ko je govoril o človekovi razdvojenosti, ker je razpet med
maščevanje in odpuščanje, prišel do občečloveškega spoznanja: »Kon
čno ne smemo pozabiti, da je človek, ki res docela odpusti, tako da
tudi »pozabi« na to, kar je bilo, obenem sam najsrečnejši človek. Kdor
zna od srca odpustiti, ne osrečuje samo svojega bližnjega, ampak sa-
mega sebe. To duhovito izraža slovenska ljudska pesem, ko pravi: če
ste kaj zamerili, pa kar sami odmerite; ne delajmo dolžnikov, potem
ni treba terjatev. Kdor zna iz srca odpustiti, tako da tudi »pozabi«, in
nikoli niti ne očita niti ne pričakuje »hvaležnosti«, zna potemtakem
tudi učinkovito tolažiti, ne samo svojega bližnjega, ampak tudi sebe.
Dejanje odpuščanja je nedvomno eno najbolj osrečujočih dejanj, kar
jih človek zmore.«12
11 Karel Gržan, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, Založba Sanje,
Ljubljana 2013, str. 60–64.
12 Anton Trstenjak, Biti človek, Cankarjeva založba, Ljubljana 1989, str. 212–213.
159
spravi se je rodil iz ranjene zavesti o naši narodni trag ediji, razumljen
pa je bil prav pri velikem delu kristjanov napačno – kot zahteva po
popravi krivic in po nekakšnem obračunu, ki bi dal zadoščenje za
storjene kriv ice. Toda sprava je moralno dejanje in zahteva brezpogoj-
no odpuščanje, ne pa popravo krivic in zadoščenje s kaznovanjem
nasprotnikov, kar bi pomenilo uveljavitev starozaveznega talionskega
zakona: zob za zob. To je v nasprotju z evangeljskim naukom in na-
ročilom Pavlove teologije, da se po naši medsebojni spravi izkazuje
naša vera in prihaja v svet Božja pravičnost.
Slovenska katoliška teologija v svojem večinskem pastoralnem
delu ni presegla srednjeveške sholastične teološke teze o krutem
Bogu, ki zahteva žrtev,11 ampak jo je v skladu s svojo ideologijo poli-
tičnega katoliškega integrizma celo sprevrženo zaobrnila v njenem
bistvu. Spravo kot zadoščevanje Bogu je aplicirala na zadostitev inte-
resom Cerkve kot institucije, ker naj bi bila Cerkev Božje namestništvo
na zemlji. V tem je bistvo shizme političnega katolicizma, ki še vedno
obvladuje velik del slovenske katoliške hierarhije in vernikov.
V nasprotju s takimi nazori je že antropolog in teolog Anton
Trstenjak, ko je govoril o človekovi razdvojenosti, ker je razpet med
maščevanje in odpuščanje, prišel do občečloveškega spoznanja: »Kon
čno ne smemo pozabiti, da je človek, ki res docela odpusti, tako da
tudi »pozabi« na to, kar je bilo, obenem sam najsrečnejši človek. Kdor
zna od srca odpustiti, ne osrečuje samo svojega bližnjega, ampak sa-
mega sebe. To duhovito izraža slovenska ljudska pesem, ko pravi: če
ste kaj zamerili, pa kar sami odmerite; ne delajmo dolžnikov, potem
ni treba terjatev. Kdor zna iz srca odpustiti, tako da tudi »pozabi«, in
nikoli niti ne očita niti ne pričakuje »hvaležnosti«, zna potemtakem
tudi učinkovito tolažiti, ne samo svojega bližnjega, ampak tudi sebe.
Dejanje odpuščanja je nedvomno eno najbolj osrečujočih dejanj, kar
jih človek zmore.«12
11 Karel Gržan, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, Založba Sanje,
Ljubljana 2013, str. 60–64.
12 Anton Trstenjak, Biti človek, Cankarjeva založba, Ljubljana 1989, str. 212–213.
159
