Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 162
RAZPRAVE, [TUDIJE
Walter Sparn
LUTHROVA NESTRPNOST
IN EVANGELI^ANSKA ZAPOVED STRPNOSTI1
1
Evangeličanska cerkev je sprejela pogumno odločitev, da se v »de-
setletju reformacije« sooči tudi z izzivom, kakršnega pomeni velika
beseda toleranca2. Očitno je sicer, da bi bil brez medsebojne strpnosti
med religijami – ki danes sobivajo tudi v naši bližini – svet še bolj
nemiren, kakor že je. Tvegano početje pa je, povezati veliko besedo
»toleranca« s spominom na Luthrovo reformacijo.
Luther je bil daleč od verske tolerance, kakršna danes omogoča v
naši družbi živeti skupaj vernikom različnih religij z različnimi reli-
gijskimi praksami. Zato se moramo vprašati, kako živimo kot evan-
geljski kristjani in kako smo hkrati lahko strpni s pripadniki drugih
in tujih religij. Kaj pomeni »toleranca« v naših razmerah, v naši situa
ciji? Ali sme biti kaj več od tega, da trpimo, dopuščamo tujo religioz
nost? Golo dopuščanje je nekaj izsiljenega ali domišljavega in za zgolj
tako toleriranega nekaj žaljivega, kakor sta opozarjala že Kant in
Goethe: toleranca kot dopuščanje bi morala slej ali prej preiti v pri-
znanje in spoštovanje.
Kaj takega je bilo za Luthra popolnoma nepredstavljivo. Zahteval
je sicer toleranco za svojo vest, toda drugim je zagotavljal toleranco
le v mejah tistega, kar so on in njegovi šteli za evangeljsko – to pa je
bila wittenberška interpretacija Svetega pisma, kakor je bila opredelje-
na v veroizpovednih spisih. Na večje odklone je reagiral kot grobijan
(po njegovih lastnih besedah), z neskrivano nestrpnostjo. Ta ni zadeva-
1 Slavnostni govor v cerkvi v Freisingu na dan reformacije 2013 .
2 Avtor v govoru dosledno uporablja izraz »toleranca«, v prevodu ga včasih ohranjam,
včasih prevajam kot »strpnost«.
160
Walter Sparn
LUTHROVA NESTRPNOST
IN EVANGELI^ANSKA ZAPOVED STRPNOSTI1
1
Evangeličanska cerkev je sprejela pogumno odločitev, da se v »de-
setletju reformacije« sooči tudi z izzivom, kakršnega pomeni velika
beseda toleranca2. Očitno je sicer, da bi bil brez medsebojne strpnosti
med religijami – ki danes sobivajo tudi v naši bližini – svet še bolj
nemiren, kakor že je. Tvegano početje pa je, povezati veliko besedo
»toleranca« s spominom na Luthrovo reformacijo.
Luther je bil daleč od verske tolerance, kakršna danes omogoča v
naši družbi živeti skupaj vernikom različnih religij z različnimi reli-
gijskimi praksami. Zato se moramo vprašati, kako živimo kot evan-
geljski kristjani in kako smo hkrati lahko strpni s pripadniki drugih
in tujih religij. Kaj pomeni »toleranca« v naših razmerah, v naši situa
ciji? Ali sme biti kaj več od tega, da trpimo, dopuščamo tujo religioz
nost? Golo dopuščanje je nekaj izsiljenega ali domišljavega in za zgolj
tako toleriranega nekaj žaljivega, kakor sta opozarjala že Kant in
Goethe: toleranca kot dopuščanje bi morala slej ali prej preiti v pri-
znanje in spoštovanje.
Kaj takega je bilo za Luthra popolnoma nepredstavljivo. Zahteval
je sicer toleranco za svojo vest, toda drugim je zagotavljal toleranco
le v mejah tistega, kar so on in njegovi šteli za evangeljsko – to pa je
bila wittenberška interpretacija Svetega pisma, kakor je bila opredelje-
na v veroizpovednih spisih. Na večje odklone je reagiral kot grobijan
(po njegovih lastnih besedah), z neskrivano nestrpnostjo. Ta ni zadeva-
1 Slavnostni govor v cerkvi v Freisingu na dan reformacije 2013 .
2 Avtor v govoru dosledno uporablja izraz »toleranca«, v prevodu ga včasih ohranjam,
včasih prevajam kot »strpnost«.
160
