Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 163
WALTER SPARN
la le »papistov«, temveč tudi švicarsko reformacijo, še posebej pa
»zanesenjake«3, proti katerim je mobiliziral tudi državno prisilo. Še
bolj je bil nestrpen do religij, ki so po njegovem napačno razlagale ali
ponarejale Sveto pismo: do judovstva in islama.
2
Luthrova netolerantnost pa je imela globlje vzroke kakor agresiv-
ni antiislamizem in protijudovstvo njegovih poznih let. Kot večina v
njegovem času je za islamom videl osmanski imperij, ki je smrtno
ogrožal krščanski Zahod. Kljub temu pa je npr. slavil kulturne dosež-
ke islama; pozival je k obrambi krščanskih dežel za vsako ceno, nika-
kor pa ne k »sveti vojni«. Govoril je o »turškem antikristu«, ker je
turško grožnjo videl kot del apokaliptične drame konca časov, kot
znanilca Kristusovega ponovnega prihoda. Kot mnogi v njegovem
času je pričakoval bližnji Kristusov prihod in hrepenel po »ljubem
sodnem dnevu«.
V tem scenariju zgodovine odrešenja (in pogubljenja), povzetem
po biblijskih apokalipsah, je tudi globlji temelj Luthrovega protiju-
dovstva takrat, ko je bil že razočaran, ker se ni izpolnilo njegovo upa-
nje, da se bodo zdaj Judje spreobrnili k Kristusu, ko/ker je postalo
razvidno, da je evangelij Jezusa Kristusa navzoč tudi v Stari zavezi.
Judje so bili Jezusu Kristusu tako bližji kot kristjani, ki so prišli izmed
poganov. Seveda pa je Luthrov glas za mirno sožitje in državljansko
enakopravnost Judov predpostavljal njihovo spreobrnitev. Sledeč
zapisom v Rim 11 je judovsko spreobrnitev Luther časovno umeščal
pred ponovni Kristusov prihod – Judje bi torej morali biti spreobr-
njeni h Kristusu! Če se odpovedo temu – jih je treba ekonomsko in
religiozno izstradati ali izgnati iz krščanskega sveta: to je bila ostro
artikulirana zahteva poznih Luthrovih spisov o Judih, ki jih je pozne-
je vsekakor lahko uporabil nacionalsocialistični antisemitizem.
Bilo pa bi vsekakor neodgovorno površno poenostavljeno, če bi
Luthrovo nestrpnost pripisali le osebnim težavam »trmoglavega bož-
3 »Schwärmer« – zanesenjaki, sanjači. Mišljeni so bili predvsem anabaptisti, pa tudi
člani drugih radikalnih smeri v reformaciji (npr. Müntzerjevi privrženci).
161
la le »papistov«, temveč tudi švicarsko reformacijo, še posebej pa
»zanesenjake«3, proti katerim je mobiliziral tudi državno prisilo. Še
bolj je bil nestrpen do religij, ki so po njegovem napačno razlagale ali
ponarejale Sveto pismo: do judovstva in islama.
2
Luthrova netolerantnost pa je imela globlje vzroke kakor agresiv-
ni antiislamizem in protijudovstvo njegovih poznih let. Kot večina v
njegovem času je za islamom videl osmanski imperij, ki je smrtno
ogrožal krščanski Zahod. Kljub temu pa je npr. slavil kulturne dosež-
ke islama; pozival je k obrambi krščanskih dežel za vsako ceno, nika-
kor pa ne k »sveti vojni«. Govoril je o »turškem antikristu«, ker je
turško grožnjo videl kot del apokaliptične drame konca časov, kot
znanilca Kristusovega ponovnega prihoda. Kot mnogi v njegovem
času je pričakoval bližnji Kristusov prihod in hrepenel po »ljubem
sodnem dnevu«.
V tem scenariju zgodovine odrešenja (in pogubljenja), povzetem
po biblijskih apokalipsah, je tudi globlji temelj Luthrovega protiju-
dovstva takrat, ko je bil že razočaran, ker se ni izpolnilo njegovo upa-
nje, da se bodo zdaj Judje spreobrnili k Kristusu, ko/ker je postalo
razvidno, da je evangelij Jezusa Kristusa navzoč tudi v Stari zavezi.
Judje so bili Jezusu Kristusu tako bližji kot kristjani, ki so prišli izmed
poganov. Seveda pa je Luthrov glas za mirno sožitje in državljansko
enakopravnost Judov predpostavljal njihovo spreobrnitev. Sledeč
zapisom v Rim 11 je judovsko spreobrnitev Luther časovno umeščal
pred ponovni Kristusov prihod – Judje bi torej morali biti spreobr-
njeni h Kristusu! Če se odpovedo temu – jih je treba ekonomsko in
religiozno izstradati ali izgnati iz krščanskega sveta: to je bila ostro
artikulirana zahteva poznih Luthrovih spisov o Judih, ki jih je pozne-
je vsekakor lahko uporabil nacionalsocialistični antisemitizem.
Bilo pa bi vsekakor neodgovorno površno poenostavljeno, če bi
Luthrovo nestrpnost pripisali le osebnim težavam »trmoglavega bož-
3 »Schwärmer« – zanesenjaki, sanjači. Mišljeni so bili predvsem anabaptisti, pa tudi
člani drugih radikalnih smeri v reformaciji (npr. Müntzerjevi privrženci).
161
