Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 164
RAZPRAVE, [TUDIJE
jega barbara« (Thomas Mann); zadeva je bolj zapletena. Še do pred
kratkim je namreč veljalo kot nesporno, da je bila Božja z(a)veza z
Izraelom po Kristusovi smrti in vstajenju prenesena na Cerkev in za
Izrael ni več veljala: odrešeni naj bi bile le spreobrnjeni Judje. To prepri-
čanje, ki je bilo po konstantinskem obratu krščanstva značilno za
državno cerkev, je sprejemal tudi Luther. Je pa vendar nebiblijsko:
danes smo prepričani, da sta Božja zaveza z Izraelom in njegova
z(a)veza z nami pogani v Jezusu Kristusu obe nepreklicni. To je sicer
paradoks, katerega razrešitev pa moramo in smemo prepustiti Bogu
– ne glede na naše krščansko pričevanje tudi nasproti Judom.
3
Izključitev Judov kot Judov iz zgodovine odrešenja je bila pogosto
– in tudi v Luthrovem času – povezana še z enim verskopolitičnim aksi-
omom, in prav to je bilo jedro verske nestrpnosti: človeške družbe
razpadejo, če niso religijsko homogene. Religija naj bi bila vezivo
vsake družbe (religio vinculum societatis). Zahteva po religijski homo-
genosti je bila v razmerah državne Cerkve v evropski zgodovini nove-
ga veka bolezensko žarišče nestrpnosti. Najmilejše sredstvo za versko-
politično izsiljeno homogenost je bila cenzura ali prepoved govora,
najstrožje pa izgon ali usmrtitev.
Kako bistvena je bila v času reformacije verskopolitična netoleran-
ca, lahko vidimo pri Augsburškem verskem miru 1555. Upravičeno
so ga sicer slavili kot prvo politično zagotovilo verske svobode, saj je
razvezal politične odnose med nemškimi državami od konkurence
med izključujočimi se pretenzijami obeh novih verskih strank na
zadnjo resnico. To regionalno uresničenje individualne svobode vesti
pa je imelo visoko ceno. Kajti načelo, da za podložnike določa vero-
izpoved oblast (cuius regio eius religio), je na posameznem ozemlju
utemeljevalo versko nestrpnost. V Freisingu npr. je protestant lahko
postal deležen mestnih pravic šele v 19. stoletju in za katoličane na
protestantskih ozemljih ni bilo dosti drugače. V Erlangenu, od koder
prihajam, je deželni knez sicer že leta 1685 dopustil dvo- in kmalu
tudi trikonfesionalnost, toda to se je zgodilo iz čisto ekonomskih
razlogov …
162
jega barbara« (Thomas Mann); zadeva je bolj zapletena. Še do pred
kratkim je namreč veljalo kot nesporno, da je bila Božja z(a)veza z
Izraelom po Kristusovi smrti in vstajenju prenesena na Cerkev in za
Izrael ni več veljala: odrešeni naj bi bile le spreobrnjeni Judje. To prepri-
čanje, ki je bilo po konstantinskem obratu krščanstva značilno za
državno cerkev, je sprejemal tudi Luther. Je pa vendar nebiblijsko:
danes smo prepričani, da sta Božja zaveza z Izraelom in njegova
z(a)veza z nami pogani v Jezusu Kristusu obe nepreklicni. To je sicer
paradoks, katerega razrešitev pa moramo in smemo prepustiti Bogu
– ne glede na naše krščansko pričevanje tudi nasproti Judom.
3
Izključitev Judov kot Judov iz zgodovine odrešenja je bila pogosto
– in tudi v Luthrovem času – povezana še z enim verskopolitičnim aksi-
omom, in prav to je bilo jedro verske nestrpnosti: človeške družbe
razpadejo, če niso religijsko homogene. Religija naj bi bila vezivo
vsake družbe (religio vinculum societatis). Zahteva po religijski homo-
genosti je bila v razmerah državne Cerkve v evropski zgodovini nove-
ga veka bolezensko žarišče nestrpnosti. Najmilejše sredstvo za versko-
politično izsiljeno homogenost je bila cenzura ali prepoved govora,
najstrožje pa izgon ali usmrtitev.
Kako bistvena je bila v času reformacije verskopolitična netoleran-
ca, lahko vidimo pri Augsburškem verskem miru 1555. Upravičeno
so ga sicer slavili kot prvo politično zagotovilo verske svobode, saj je
razvezal politične odnose med nemškimi državami od konkurence
med izključujočimi se pretenzijami obeh novih verskih strank na
zadnjo resnico. To regionalno uresničenje individualne svobode vesti
pa je imelo visoko ceno. Kajti načelo, da za podložnike določa vero-
izpoved oblast (cuius regio eius religio), je na posameznem ozemlju
utemeljevalo versko nestrpnost. V Freisingu npr. je protestant lahko
postal deležen mestnih pravic šele v 19. stoletju in za katoličane na
protestantskih ozemljih ni bilo dosti drugače. V Erlangenu, od koder
prihajam, je deželni knez sicer že leta 1685 dopustil dvo- in kmalu
tudi trikonfesionalnost, toda to se je zgodilo iz čisto ekonomskih
razlogov …
162
