Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 165
WALTER SPARN
Verskopolitično načelo homogenosti moramo zavestno in nedvou-
mno izključiti iz kanona naših krščanskih načel, pa čeprav ga je
Luther sprejemal kot samoumevno. Prav tako kot pozneje uveljavlja-
no načelo narodne ali celo rasne homogenosti. Posledice so bile
»etnična čiščenja«, to je vojna in pobijanje. Vemo pa, da poizkusi,
izsiliti religiozno homogenost, še niso prenehali.
4
Današnji dan reformacije zato praznujmo z jasnim distanciranjem
od Luthrove verske nestrpnosti, pri čemer pa se zopet lahko sklicuje-
mo na Luthra! Kajti ena od še vedno ne dovolj cenjenih novosti nje-
gove reformacije je bila v tem, da je – v nasprotju s svojo Cerkvijo –
razločevanje med religiozno avtoriteto in politično oblastjo povzdignil v
temeljno načelo vodenja Cerkve in politike (da se bo sedanje »deset
letje reformacije« po temi tolerance lotilo teme politike, je povsem
dosledno.)
Takrat veljavni nauk je razglašal, da je Kristus dodelil papežu oba
»meča«, duhovnega in posvetnega; slednjega je potem papež deloma
predal v fevd cesarju, ki pa mu je zato kot podrejeni bil zavezan k
poslušnosti. Drugače je zastavljen Luthrov nauk o »dveh regimentih«:
Bog vlada svetu na dva načina, ki sta po svojih ciljih povsem različna:
na eni strani večno odrešenje, na drugi strani zemeljsko dobro. Raz-
lična sta tudi po sredstvu: duhovna moč, ki je usmerjena k ljubezni
in na drugi strani politična oblast, ki stavi na razum in izkušnjo pri
uporabi sankcij. To razločevanje je ukinilo do tedaj skoraj samoumev-
no sintezo religije in politične moči, ki se je razvila v krščanskih držav-
nih Cerkvah. Luther je Cerkvi in njenim uradom odrekel pristojnosti
za izvajanje politične oblasti in družbene prisile, po drugi strani pa
je zahteval svobodo vesti za vero kot mejo političnega vpliva in
oblastne prisile.
Luther sam svojega tako poantiranega nauka o »dveh regimentih«
vsekakor ni dosledno uveljavljal; celo zanikal ga je v odnosu do tako
imenovanih »zanesenjakov«! Tudi poznejša generacija je le nejevoljno
sprejela Augsburški verski mir, ki je političnemu miru (pax politica)
163
Verskopolitično načelo homogenosti moramo zavestno in nedvou-
mno izključiti iz kanona naših krščanskih načel, pa čeprav ga je
Luther sprejemal kot samoumevno. Prav tako kot pozneje uveljavlja-
no načelo narodne ali celo rasne homogenosti. Posledice so bile
»etnična čiščenja«, to je vojna in pobijanje. Vemo pa, da poizkusi,
izsiliti religiozno homogenost, še niso prenehali.
4
Današnji dan reformacije zato praznujmo z jasnim distanciranjem
od Luthrove verske nestrpnosti, pri čemer pa se zopet lahko sklicuje-
mo na Luthra! Kajti ena od še vedno ne dovolj cenjenih novosti nje-
gove reformacije je bila v tem, da je – v nasprotju s svojo Cerkvijo –
razločevanje med religiozno avtoriteto in politično oblastjo povzdignil v
temeljno načelo vodenja Cerkve in politike (da se bo sedanje »deset
letje reformacije« po temi tolerance lotilo teme politike, je povsem
dosledno.)
Takrat veljavni nauk je razglašal, da je Kristus dodelil papežu oba
»meča«, duhovnega in posvetnega; slednjega je potem papež deloma
predal v fevd cesarju, ki pa mu je zato kot podrejeni bil zavezan k
poslušnosti. Drugače je zastavljen Luthrov nauk o »dveh regimentih«:
Bog vlada svetu na dva načina, ki sta po svojih ciljih povsem različna:
na eni strani večno odrešenje, na drugi strani zemeljsko dobro. Raz-
lična sta tudi po sredstvu: duhovna moč, ki je usmerjena k ljubezni
in na drugi strani politična oblast, ki stavi na razum in izkušnjo pri
uporabi sankcij. To razločevanje je ukinilo do tedaj skoraj samoumev-
no sintezo religije in politične moči, ki se je razvila v krščanskih držav-
nih Cerkvah. Luther je Cerkvi in njenim uradom odrekel pristojnosti
za izvajanje politične oblasti in družbene prisile, po drugi strani pa
je zahteval svobodo vesti za vero kot mejo političnega vpliva in
oblastne prisile.
Luther sam svojega tako poantiranega nauka o »dveh regimentih«
vsekakor ni dosledno uveljavljal; celo zanikal ga je v odnosu do tako
imenovanih »zanesenjakov«! Tudi poznejša generacija je le nejevoljno
sprejela Augsburški verski mir, ki je političnemu miru (pax politica)
163
