Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 166
RAZPRAVE, [TUDIJE
dal prednost pred versko ekskluzivnostjo. Številni luteranci so še
leta 1918 obžalovali konec zveze »trona in oltarja«, čeprav je odprava
državne Cerkve pomenila uresničitev enega središčnih Luthrovih
načel. Za reformacijsko zahtevo po toleranci, za garancijo strpnosti
pri versko nevtralni državi, niso poskrbele luteranske deželne Cerkve,
ampak manjšinske »svobodne cerkve« kot dedinje kruto preganjanih
zanesenjakov Luthrovega časa. Lahko smo hvaležni menonitom, da
so nas nedavno osvobodili tega Luthrovega dednega bremena in nam
kljub prestanem trpljenju ponudili roko sprave.
5
Naše distanciranje od Luthrove nestrpnosti – z Luthrom – pa
lahko gre še dalje: od krščanske ekumene ga lahko razširimo tudi na
odnos do nekrščanskih religij. Luther je sicer sprejemal takratno
splošno prepričanje, da je mogoča le ena verska resnica; vse druge
pretenzije na versko resnico so zato napačne in jih ni mogoče trpeti
(tolerirati). Kristus sam je jasno rekel: »Jaz sem pot, resnica in ljubezen
in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni« (Jn.14,6)! Toda
Luther je večkrat poudaril, da je resnica, ki je Kristus osebno, veliko
bogatejša in univerzalnejša kot resnica našega verovanja v Kristusa;
verovanja, ki tudi v »luči milosti« ni univerzalno vedenje in se nikakor
ne odslikava v človeških izjavah o Kristusu v smislu 1:1. Luther je šel
tako daleč, da je – takrat nezaslišano – zatrjeval, kako imajo kristjani
na Zemlji opraviti ne le z eno, ampak z dvema, in to tekmujočima
resnicama o Bogu in svetu. Njuna sinteza v eno samo vse zajemajočo
perspektivo je pridržana »Gospodovi luči«, pravi Luther. Krščanska
vera sicer vidi v »luči milosti« veliko pravilneje kakor nevera, toda ne
vsega; ni na nekakšnem hribu, od koder bi imela kot vojskovodja raz-
gled nad vsem, da lahko vse ustrezno uredi.
Nahaja pa se na takem mestu Jezus Kristus, in sicer – rečeno manj
ohlapno – na desnici Boga Očeta! Prav to je poanta Luthrove podobe
Kristusa: k Božji desni(ci) povzdignjeni Jezus Kristus je dejavno na
vzoč tam, kjer je (na delu) Božja desnica: to pa je vsepovsod v svetu.
Tako Bog ne deluje le kot stvarnik, ampak tudi kot odrešenik v vseh
164
dal prednost pred versko ekskluzivnostjo. Številni luteranci so še
leta 1918 obžalovali konec zveze »trona in oltarja«, čeprav je odprava
državne Cerkve pomenila uresničitev enega središčnih Luthrovih
načel. Za reformacijsko zahtevo po toleranci, za garancijo strpnosti
pri versko nevtralni državi, niso poskrbele luteranske deželne Cerkve,
ampak manjšinske »svobodne cerkve« kot dedinje kruto preganjanih
zanesenjakov Luthrovega časa. Lahko smo hvaležni menonitom, da
so nas nedavno osvobodili tega Luthrovega dednega bremena in nam
kljub prestanem trpljenju ponudili roko sprave.
5
Naše distanciranje od Luthrove nestrpnosti – z Luthrom – pa
lahko gre še dalje: od krščanske ekumene ga lahko razširimo tudi na
odnos do nekrščanskih religij. Luther je sicer sprejemal takratno
splošno prepričanje, da je mogoča le ena verska resnica; vse druge
pretenzije na versko resnico so zato napačne in jih ni mogoče trpeti
(tolerirati). Kristus sam je jasno rekel: »Jaz sem pot, resnica in ljubezen
in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni« (Jn.14,6)! Toda
Luther je večkrat poudaril, da je resnica, ki je Kristus osebno, veliko
bogatejša in univerzalnejša kot resnica našega verovanja v Kristusa;
verovanja, ki tudi v »luči milosti« ni univerzalno vedenje in se nikakor
ne odslikava v človeških izjavah o Kristusu v smislu 1:1. Luther je šel
tako daleč, da je – takrat nezaslišano – zatrjeval, kako imajo kristjani
na Zemlji opraviti ne le z eno, ampak z dvema, in to tekmujočima
resnicama o Bogu in svetu. Njuna sinteza v eno samo vse zajemajočo
perspektivo je pridržana »Gospodovi luči«, pravi Luther. Krščanska
vera sicer vidi v »luči milosti« veliko pravilneje kakor nevera, toda ne
vsega; ni na nekakšnem hribu, od koder bi imela kot vojskovodja raz-
gled nad vsem, da lahko vse ustrezno uredi.
Nahaja pa se na takem mestu Jezus Kristus, in sicer – rečeno manj
ohlapno – na desnici Boga Očeta! Prav to je poanta Luthrove podobe
Kristusa: k Božji desni(ci) povzdignjeni Jezus Kristus je dejavno na
vzoč tam, kjer je (na delu) Božja desnica: to pa je vsepovsod v svetu.
Tako Bog ne deluje le kot stvarnik, ampak tudi kot odrešenik v vseh
164
