Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 167
WALTER SPARN
človeških zadevah, tudi in še posebej v religioznih, in to v vseh. Tudi
če so povsod udeleženi grešni ljudje, je tudi številčnost in raznoličnost
religij v rokah troedinega živega Boga. Le da naše tukajšnje krščansko
verovanje še ne vključuje vedenja o tem, kako je Kristus navzoč v reli-
gijah in zakaj tam deluje, kakor deluje. Luther je bil – drugače kot
številni moderni teologi – v soglasju s celotno tradicijo prepričan, da
imajo vsi ljudje po naravi, v srcu in v svetu opraviti z Bogom, tudi
tedaj, ko svojo »naravno religijo« prakticirajo kot službo malikom. In
ker je »svet poln Biblije«, kakor je rekel Luther, je tudi menil, da lah-
ko verujemo, da je glavna vsebina Biblije, Jezus Kristus kot znak
sprave sveta z Bogom, navzoča v vsem vesolju sveta. Religijska plural-
nost – lahko sklepamo naprej – obstaja zaradi Božjega potrpljenja,
tiste tolerantia Dei, ki nam jo je naklonil v Jezusu Kristusu.
6
Učimo se torej od Luthrovega krščanskega (!) zaupanja v Boga in
se naučimo verske tolerance: tolerance ne proti naši veri v Kristusa, ne
mimo nje, ne brez nje, temveč iz nje, iz vere v Kristusa. Spoštljiva to-
leranca do tujih religij iz krščanske vere: to je evangeličansko-luteran-
ska zapoved tolerance! V tej cerkvi lahko rečem, da je to tudi rimsko-
katoliška zapoved – je namreč krščanska zapoved tolerance.
Ta zapoved je vsekakor deležna dveh usodnih nesporazumov. Prvi:
verska strpnost pomeni ravnodušnost do svoje vere in njene preten-
zije po resnici. Zabloda! Kristjani, ki so versko strpni iz vere, s tem
izražajo svojo vero (mimo nje tudi v tem ne morejo), da jih ona in
samo ona usposablja za pravo strpnost. Verska strpnost je namreč
prava, kadar je versko prepričanje, iz katerega strpnost izhaja, osvo-
bojeno vsake vzvišenosti in se lahko odreče vsakemu političnemu ali
ekonomskemu prisiljevanju drugače verujočih. Kot takšno je oblika
ustvarjanja miru, ki nam ga je Jezus Kristus tako vneto priporočal.
Drugi usodni nesporazum: temeljna religiozna toleranca pomeni
pavšalno priznanje resnice neke tuje religije. Zabloda! Strpnost iz vere
ne pomeni niti pavšalnega zavračanja niti pavšalnega priznanja neke
druge religije, temveč njeno diferencirano teoretično in praktično
165
človeških zadevah, tudi in še posebej v religioznih, in to v vseh. Tudi
če so povsod udeleženi grešni ljudje, je tudi številčnost in raznoličnost
religij v rokah troedinega živega Boga. Le da naše tukajšnje krščansko
verovanje še ne vključuje vedenja o tem, kako je Kristus navzoč v reli-
gijah in zakaj tam deluje, kakor deluje. Luther je bil – drugače kot
številni moderni teologi – v soglasju s celotno tradicijo prepričan, da
imajo vsi ljudje po naravi, v srcu in v svetu opraviti z Bogom, tudi
tedaj, ko svojo »naravno religijo« prakticirajo kot službo malikom. In
ker je »svet poln Biblije«, kakor je rekel Luther, je tudi menil, da lah-
ko verujemo, da je glavna vsebina Biblije, Jezus Kristus kot znak
sprave sveta z Bogom, navzoča v vsem vesolju sveta. Religijska plural-
nost – lahko sklepamo naprej – obstaja zaradi Božjega potrpljenja,
tiste tolerantia Dei, ki nam jo je naklonil v Jezusu Kristusu.
6
Učimo se torej od Luthrovega krščanskega (!) zaupanja v Boga in
se naučimo verske tolerance: tolerance ne proti naši veri v Kristusa, ne
mimo nje, ne brez nje, temveč iz nje, iz vere v Kristusa. Spoštljiva to-
leranca do tujih religij iz krščanske vere: to je evangeličansko-luteran-
ska zapoved tolerance! V tej cerkvi lahko rečem, da je to tudi rimsko-
katoliška zapoved – je namreč krščanska zapoved tolerance.
Ta zapoved je vsekakor deležna dveh usodnih nesporazumov. Prvi:
verska strpnost pomeni ravnodušnost do svoje vere in njene preten-
zije po resnici. Zabloda! Kristjani, ki so versko strpni iz vere, s tem
izražajo svojo vero (mimo nje tudi v tem ne morejo), da jih ona in
samo ona usposablja za pravo strpnost. Verska strpnost je namreč
prava, kadar je versko prepričanje, iz katerega strpnost izhaja, osvo-
bojeno vsake vzvišenosti in se lahko odreče vsakemu političnemu ali
ekonomskemu prisiljevanju drugače verujočih. Kot takšno je oblika
ustvarjanja miru, ki nam ga je Jezus Kristus tako vneto priporočal.
Drugi usodni nesporazum: temeljna religiozna toleranca pomeni
pavšalno priznanje resnice neke tuje religije. Zabloda! Strpnost iz vere
ne pomeni niti pavšalnega zavračanja niti pavšalnega priznanja neke
druge religije, temveč njeno diferencirano teoretično in praktično
165
