Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 169
Miroslav Volf
»VSE SPO[TUJTE!«
KR[^ANSTVO IN KULTURA
UNIVERZALNEGA SPO[TOVANJA
1. Nekaj osebnih razkritij
Odraščal sem v razmerah protiverske nestrpnosti. Šlo je za blago
obliko nestrpnosti v primerjavi z vsem, kar je v XX. stoletju prizadelo
mnoge (še posebej verske skupnosti) in kar se še vedno dogaja na
mnogih koncih sveta. Iz lastne izkušnje pa vem, kako je živeti v sta-
novanjih z mikrofoni v stenah, prejemati že odprto pošto in se pogo-
varjati prek prisluškovanih telefonskih linij. Uslužbenci državne
varnosti so me cele mesece zasliševali in mi grozili.1 Velikokrat sem
tudi slišal zgodbo o grozovitih preizkušnjah, skozi katere je šel moj
oče. Povsem nedolžnega človeka so v nekaj mesecih peklà koncentra-
cijskega taborišča izstradali skoraj do smrti, saj so oblasti vnaprej
predpostavile, da je kriv, ne da bi se vsaj malo potrudile, da raziščejo
njegov primer, še več: niso ga niti vprašali po imenu!
Na ravni svojih zgodnjih, formativnih izkušenj zato nestrpnost
asociiram z ateizmom. Toda prav tako na osnovi lastne izkušnje ugo-
tavljam, da se v primerjavi z ateizmom teizem ni izkazal nič bolj
strpen. Moj ded je bil baptistični pastor, oče pa binkoštni. Oba sta se
strinjala, da je skupnostima, ki sta jima služila, bilo pod komunistič-
no oblastjo lažje kakor pod politično in kulturno dominacijo katoli-
čanov in pravoslavcev. Moje hrepenenje po odprtem obzorju spošto-
vanja je torej vzniknilo iz utesnjenosti v tako verski kakor sekulari-
stični nestrpnosti. Vera, ki so mi jo izročili starši – vera, ki se mi je v
1 Za avtobiografski prikaz glej Miroslav Volf, The End of Memory. (Grand Rapids:
Eerdmans, 2006).
167
»VSE SPO[TUJTE!«
KR[^ANSTVO IN KULTURA
UNIVERZALNEGA SPO[TOVANJA
1. Nekaj osebnih razkritij
Odraščal sem v razmerah protiverske nestrpnosti. Šlo je za blago
obliko nestrpnosti v primerjavi z vsem, kar je v XX. stoletju prizadelo
mnoge (še posebej verske skupnosti) in kar se še vedno dogaja na
mnogih koncih sveta. Iz lastne izkušnje pa vem, kako je živeti v sta-
novanjih z mikrofoni v stenah, prejemati že odprto pošto in se pogo-
varjati prek prisluškovanih telefonskih linij. Uslužbenci državne
varnosti so me cele mesece zasliševali in mi grozili.1 Velikokrat sem
tudi slišal zgodbo o grozovitih preizkušnjah, skozi katere je šel moj
oče. Povsem nedolžnega človeka so v nekaj mesecih peklà koncentra-
cijskega taborišča izstradali skoraj do smrti, saj so oblasti vnaprej
predpostavile, da je kriv, ne da bi se vsaj malo potrudile, da raziščejo
njegov primer, še več: niso ga niti vprašali po imenu!
Na ravni svojih zgodnjih, formativnih izkušenj zato nestrpnost
asociiram z ateizmom. Toda prav tako na osnovi lastne izkušnje ugo-
tavljam, da se v primerjavi z ateizmom teizem ni izkazal nič bolj
strpen. Moj ded je bil baptistični pastor, oče pa binkoštni. Oba sta se
strinjala, da je skupnostima, ki sta jima služila, bilo pod komunistič-
no oblastjo lažje kakor pod politično in kulturno dominacijo katoli-
čanov in pravoslavcev. Moje hrepenenje po odprtem obzorju spošto-
vanja je torej vzniknilo iz utesnjenosti v tako verski kakor sekulari-
stični nestrpnosti. Vera, ki so mi jo izročili starši – vera, ki se mi je v
1 Za avtobiografski prikaz glej Miroslav Volf, The End of Memory. (Grand Rapids:
Eerdmans, 2006).
167
