Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 171
MIROSLAV VOLF
sem na lastna ušesa celo z državniške ravni, od nekdanjega pred
sednika Malezije Mahathirja Mohamada slišal, da je glede na genocid
nad starodavnimi Kanaanci, ki ga je zaukazal Bog, pač očitno, da sta
tako judovstvo kot krščanstvo nasilnejša od islama.
Če imajo kritiki (in drug drugemu nasprotujoči si zagovorniki)
prav glede nestrpnosti abrahamskih verstev, se nam na obzorju zbi-
rajo oblaki, ki napovedujejo silovito nevihto. Prvič: v čedalje bolj
povezanem in sovisnem svetu si mnoga verstva delijo prostor celo v
posameznih državah. Drugič: krščanstvo in islam sta v tem hipu
verstvi z najhitrejšo rastjo in največjim številom vernikov. Skupaj
obsegata več kot polovico trenutno živečega človeštva. In to sta prav
tisti verstvi, ki v očeh kritikov tekmujeta za prvo mesto v nestrpnosti.
Tretjič: ker verni ljudje (z muslimani vred) večinoma privzemajo de-
mokratične ideale, se bodo še naprej zavzemali za udejanjanje svoje
vizije dobrega življenja v javnem prostoru. Tako bodo – če imajo
kritiki prav – rastoče in asertivne religije, vpete v medsebojno preple-
tenost, povzročile, da življenje milijonov ljudi postane neznosno.
Toda: ali imajo kritiki prav? V določenem oziru vsekakor imajo:
Privrženci vseh treh abrahamskih verstev, še posebej pa kristjani in
muslimani, so bili pogosto nestrpni, celo srhljivo kruti. Zgodovina
njihove nestrpnosti je dolga in je ob robovih svojega pohoda za seboj
pustila na kupe diskreditiranih in razseljenih ljudi ter nešteta uniče-
na življenja. Morda koga preseneča, toda mnogi verniki se na tej
točki s kritiki strinjajo (čeprav bi sami bržkone pristavili, da ima
njihova vera še bolj impozantno zgodovino širokosrčnosti ter priza-
devanja za socialno pravičnost). Tako kritiki kot pristaši se torej na
tej točki strinjajo: v praksi so abrahamske religije pogosto bile ne
strpne.5 Razhajajo pa se predvsem glede vprašanja, ali je nestrpnost
bistvena značilnost teh verstev ali pa je, nasprotno, njihova huda
deformacija.
Če to ugotovitev apliciramo na krščanstvo, se pravi na vero, ki ji
tudi sam pripadam, in o kateri tukaj pišem, bi lahko zgornje neso-
glasje preoblikovali v vprašanje, kaj pomeni biti dosleden kristjan, tj.
5 S »prakso« tukaj ne merim le na nestrpnost v smislu nasilnih dejanj, ki so jih
zagrešili kristjani, temveč tudi na sam način, kako so formulirali svoja krščanska
prepričanja, torej na nestrpnost v »besedi in dejanju«.
169
sem na lastna ušesa celo z državniške ravni, od nekdanjega pred
sednika Malezije Mahathirja Mohamada slišal, da je glede na genocid
nad starodavnimi Kanaanci, ki ga je zaukazal Bog, pač očitno, da sta
tako judovstvo kot krščanstvo nasilnejša od islama.
Če imajo kritiki (in drug drugemu nasprotujoči si zagovorniki)
prav glede nestrpnosti abrahamskih verstev, se nam na obzorju zbi-
rajo oblaki, ki napovedujejo silovito nevihto. Prvič: v čedalje bolj
povezanem in sovisnem svetu si mnoga verstva delijo prostor celo v
posameznih državah. Drugič: krščanstvo in islam sta v tem hipu
verstvi z najhitrejšo rastjo in največjim številom vernikov. Skupaj
obsegata več kot polovico trenutno živečega človeštva. In to sta prav
tisti verstvi, ki v očeh kritikov tekmujeta za prvo mesto v nestrpnosti.
Tretjič: ker verni ljudje (z muslimani vred) večinoma privzemajo de-
mokratične ideale, se bodo še naprej zavzemali za udejanjanje svoje
vizije dobrega življenja v javnem prostoru. Tako bodo – če imajo
kritiki prav – rastoče in asertivne religije, vpete v medsebojno preple-
tenost, povzročile, da življenje milijonov ljudi postane neznosno.
Toda: ali imajo kritiki prav? V določenem oziru vsekakor imajo:
Privrženci vseh treh abrahamskih verstev, še posebej pa kristjani in
muslimani, so bili pogosto nestrpni, celo srhljivo kruti. Zgodovina
njihove nestrpnosti je dolga in je ob robovih svojega pohoda za seboj
pustila na kupe diskreditiranih in razseljenih ljudi ter nešteta uniče-
na življenja. Morda koga preseneča, toda mnogi verniki se na tej
točki s kritiki strinjajo (čeprav bi sami bržkone pristavili, da ima
njihova vera še bolj impozantno zgodovino širokosrčnosti ter priza-
devanja za socialno pravičnost). Tako kritiki kot pristaši se torej na
tej točki strinjajo: v praksi so abrahamske religije pogosto bile ne
strpne.5 Razhajajo pa se predvsem glede vprašanja, ali je nestrpnost
bistvena značilnost teh verstev ali pa je, nasprotno, njihova huda
deformacija.
Če to ugotovitev apliciramo na krščanstvo, se pravi na vero, ki ji
tudi sam pripadam, in o kateri tukaj pišem, bi lahko zgornje neso-
glasje preoblikovali v vprašanje, kaj pomeni biti dosleden kristjan, tj.
5 S »prakso« tukaj ne merim le na nestrpnost v smislu nasilnih dejanj, ki so jih
zagrešili kristjani, temveč tudi na sam način, kako so formulirali svoja krščanska
prepričanja, torej na nestrpnost v »besedi in dejanju«.
169
