Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 173
MIROSLAV VOLF
»spoštujem jo, ker je poštena«), in spoštovanje, ki gre ljudem zgolj
zavoljo njihove človeškosti (kot npr. pri »vsi ljudje morajo drug dru-
gega spoštovati v vsej svoji različnosti«9). Več o tem bistvenem razloč-
ku pozneje.
3. Strpnost – poglavitno znamenje resnične cerkve
Specifično krščanski argument v prid strpnosti sploh ni nov. Pio-
nir političnega liberalizma John Locke v bržkone najvplivnejšem
tekstu o strpnosti, ki je bil kdaj spisan, v Pismu o toleranci (1689), že v
prvem stavku zatrdi, da je toleranca »ključno merilo prave cerkve«.10
Argument, s katerim podpira svojo trditev, je utemeljen na dveh
ključnih krščanskih prepričanjih.
a) Strpnost in svoboda
Prvo prepričanje zadeva osrednji pomen svobode pri prihajanju k
veri. K sami veri sodi, da se nikogar ne da prisiliti, da veruje. Sprejeti
(ali zavrniti) krščansko vero pomeni v temelju prevrednotiti vse svoje
odnose. Če smo prisiljeni verovati, bomo z neiskreno vero sramotili
Boga11 in delali silo svoji lastni vesti.12 »Resnična in odrešujoča vera je
v notranji prepričanosti, brez katere nič ne more ugajati Bogu«, pra-
vi Locke.13 Takšna vera pa lahko raste le v svobodi.
Kritik bi lahko posumil, da to »notranje prepričanje« Locke v
krščanstvo bržkone vpeljuje od zunaj, namreč iz lastnega modernega
9 »United Nations Millenium Declaration«, št. 6 (dne 1. 7. 2014. dostopno preko
www2.ohchr.org/english/law/millenium.htm).
10 John Locke, A Letter Concerning Toleration, v Two Treatises of Governement and a Letter
Concerning Toleration (ur. Ian Shapiro; New Haven: Yale University Press, 2003),
215.
11 »Kar ne izhaja iz takšne zaupnosti vere, ni namreč niti samo po sebi dobro, niti
ni sprejemljivo za Boga. Če bi torej ljudem naložili kaj takšnega, kar nasprotuje
njihovemu prepričanju, bi jim pravzaprav zaukazali, naj razžalijo Boga. Slednje
pa se zdi naravnost absurdno glede na to, da je namen celotne religije ugajati Bogu,
in da je za dosego tega namena nujna svoboda vere« (Locke, A Letter, 233).
12 »Nobena pot, po kateri bi hodil proti svoji vesti, me ne bo nikoli privedla k
prebivališčem blaženih« (Locke, A Letter, 233).
13 Locke, A Letter, 219.
171
»spoštujem jo, ker je poštena«), in spoštovanje, ki gre ljudem zgolj
zavoljo njihove človeškosti (kot npr. pri »vsi ljudje morajo drug dru-
gega spoštovati v vsej svoji različnosti«9). Več o tem bistvenem razloč-
ku pozneje.
3. Strpnost – poglavitno znamenje resnične cerkve
Specifično krščanski argument v prid strpnosti sploh ni nov. Pio-
nir političnega liberalizma John Locke v bržkone najvplivnejšem
tekstu o strpnosti, ki je bil kdaj spisan, v Pismu o toleranci (1689), že v
prvem stavku zatrdi, da je toleranca »ključno merilo prave cerkve«.10
Argument, s katerim podpira svojo trditev, je utemeljen na dveh
ključnih krščanskih prepričanjih.
a) Strpnost in svoboda
Prvo prepričanje zadeva osrednji pomen svobode pri prihajanju k
veri. K sami veri sodi, da se nikogar ne da prisiliti, da veruje. Sprejeti
(ali zavrniti) krščansko vero pomeni v temelju prevrednotiti vse svoje
odnose. Če smo prisiljeni verovati, bomo z neiskreno vero sramotili
Boga11 in delali silo svoji lastni vesti.12 »Resnična in odrešujoča vera je
v notranji prepričanosti, brez katere nič ne more ugajati Bogu«, pra-
vi Locke.13 Takšna vera pa lahko raste le v svobodi.
Kritik bi lahko posumil, da to »notranje prepričanje« Locke v
krščanstvo bržkone vpeljuje od zunaj, namreč iz lastnega modernega
9 »United Nations Millenium Declaration«, št. 6 (dne 1. 7. 2014. dostopno preko
www2.ohchr.org/english/law/millenium.htm).
10 John Locke, A Letter Concerning Toleration, v Two Treatises of Governement and a Letter
Concerning Toleration (ur. Ian Shapiro; New Haven: Yale University Press, 2003),
215.
11 »Kar ne izhaja iz takšne zaupnosti vere, ni namreč niti samo po sebi dobro, niti
ni sprejemljivo za Boga. Če bi torej ljudem naložili kaj takšnega, kar nasprotuje
njihovemu prepričanju, bi jim pravzaprav zaukazali, naj razžalijo Boga. Slednje
pa se zdi naravnost absurdno glede na to, da je namen celotne religije ugajati Bogu,
in da je za dosego tega namena nujna svoboda vere« (Locke, A Letter, 233).
12 »Nobena pot, po kateri bi hodil proti svoji vesti, me ne bo nikoli privedla k
prebivališčem blaženih« (Locke, A Letter, 233).
13 Locke, A Letter, 219.
171
